house

The House of the Devil (2009)

Tako ljubitelju grozljivk kot tudi zgolj nekomu, ki si preživljanje prostega večera tu in tam rad popestri z ogledom katerega izmed predstavnikov dotičnega žanra, ne bo povsem jasno, kaj oz. koliko naj pričakuje od filma, ki bi ga lahko v prevodu naslovili Hudičeva hiša. Uvod ponuja razmeroma enostavno zgodbo, ki se vrti okoli študentke Samanthe, ki v želji po (hitrem) zaslužku naleti na oglas za varuško. Delo se zdi kot nalašč za pokritje najemnine Samanthinega novega stanovanja, če le ne bi bile okoliščine okoli te priložnostne službe že na samem začetku nekoliko nenavadne. Da bi bil zaplet zaokrožen, nekoliko klišejsko ali zgolj nekoliko preveč prikladno izvemo, da se v istem večeru pripravlja popoln Lunin mrk.

021009141313house_of_the_devil_4

Takoj je potrebno omeniti, da bi lahko filmu, The House of the Devil, kaj hitro pripisali povsem napačno letnico nastanka. Režiser Ti West, je namreč v vsega 18 dneh snemanja, kolikor jih je bilo potrebnih, z uporabo 16mm kamere in nekaterih značilnih načinov snemanja izjemno pristno poustvaril vzdušje in stil grozljivk iz 80-ih let prejšnjega stoletja. Tudi v sami zgradbi in stopnjevanju napetosti je čutiti formulo, ki je nikakor ne bi pripisali letnico dejanskega nastanka, tj. 2009. In prav ta gradnja napetosti oz. stopnjevanje občutka, da se bo nekaj slabega neizogibno zgodilo, doda filmu nekoliko ironično občutek svežine.

021009141313house_of_the_devil_5

Po drugi strani pa je vseeno potrebno izpostaviti, da tovrstno potrpežljivo stopnjevanje, predvsem v luči novejših trendov, marsikomu ne bo povsem povšeči. Resda ima počasnost gradnje atmosfere svojstven, neizpodbiten čar, toda spričo nekaterih neposrečenih/nepotrebnih prizorov, se vse skupaj na trenutke, to je treba priznati, vendarle odvija nekoliko prepočasi. Vseeno pa v okviru zasnove filma, ki ne more biti in tudi ni podlaga za cinematičen presežek, končnemu izdelku ni kaj dosti za očitati.

Noonan Devil

Jocelin Donahue (Samantha) zelo dobro odigra dokaj tipično vlogo lahkomiselne in ranljive študentke, ki na koncu (pričakovano) v sebi, predvsem s pomočjo samoohranitvenega instinkta, vendarle najde potrebno moč. Kljub temu lik Samanthe ni povsem šablonski, njena osebnost in vedenje sta namreč nekosistentna, na trenutke celo malce nenavadna, kar bodisi načrtno bodisi nenačrtno pridoda k občutku skrivnostnosti. Tudi preostala zasedba je kljub relativno nizkemu proračunu prijetno presenečenje. Omeniti velja Toma Noonana (g. Ulman) ter Mary Woronov (ga. Ulman) in pa seveda tudi Greto Gerwig (Megan).

house-of-the-devil_still

Če bi moral izpostaviti, v katerem pogledu film poleg zgoraj napisanega najbolj prepriča, bi to zagotovo bila nekakšna nedorečenost okoli večine likov in dogajanja, kar navkljub udarnem koncu pušča nemalo vprašanj, odgovori na njih pa so pretežno v domeni  gledalčeve domišljije. The House of the Devil gradi na suspenzu ter splošnemu misteriju, obenem pa ponuja vpogled v obdobje, ko so ustvarjalci stavili na nekatere druge elemente, ki so pogostokrat bolj subtilne narave. Zna biti, da se bo kdo po ogledu vprašal, če so novejše grozljivke zares zavile v pravo smer ali bi se nemara mogle bolj zgledovati po zapuščini prejšnje dobe. Zagotovo pa bodo ljubitelji žanra, kljub nekaterim napakam in določeni meri nedodelanosti, znali ceniti to unikatno popotovanje v nek drug filmski čas.

Vtis:

imdb

Lebi

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *