dredd

Dredd (2012)

S pomočjo filma Dredd (2012) bi lahko sistematično odgovorili na vprašanje, kako narediti film na podlagi stripa. Ne, ne govorim o filmu Judge Dredd, v katerem nastopa Sylvester Stallone, ampak o najnovejšem filmu režiserja Peta Trevisa (Vantage Point). Lik sodnika Dredda sta sicer ustvarila John Vagner in Carlos Ezquerra. Eden bolj prepoznavnih junakov stipovskega sveta je tako končno pustil svoj pečat tudi v obliki filma, ki ga ne bi obsojal niti Dredd sam.

»Judgement time«
»Judgement time.«

Ključnega pomena je, da se ustvarjalci niso v celoti oprli na izvorno podlago. Svojstvena, predvsem pa premišljena interpretacija se prilega filmskemu okviru. Film gledalca potopi v distopičen svet prihodnosti, v katerem se sredi nepreglednih puščav razprostira betonska pokrajina v obliki metropole Mega City One. Mesto, kjer 800 milijonov prebivalcev živi v strahu pred nasiljem krutih zločincev. Mesto, katerega edino upanje so t. i. sodniki, ki v sprevrženem svetu služijo kot porotniki, sodniki in nemalokrat kot končni izvrševalci kazni.

» Anderson: Sir, helmets interfere with my psychic abilities.Dredd: Think a bullet in the head might interfere with them more.«
» Anderson: Sir, helmets interfere with my psychic abilities.
Dredd: Think a bullet in the head might interfere with them more.«

Eden izmed teh je tudi Judge Dredd. Dredd je utelešenje zakona. Avtoriteta, v katero ne podvomimo. Dredd neomajno sledi pravilom, je nepopustljiv in nenadkriljiv v kritičnih situacijah. Je nerealističen. Je ideja o zakonu, ki se ne ustavi pred nikomer. Karl Urban je svoje delo opravil odlično. Gestikulacija, mimika in raskav glas so edini elementi, ki nakazujejo, da je pod masko vendarle igralec, nekoliko ironično pa le še dodatno utrdijo brezosebnost lika.

»Control Operator 1: Do you require backup?Dredd: No.«
»Control Operator: Do you require backup?
Dredd: No.«

V tem pogledu ga lepo dopolnjuje Olivia Thirlby, ki nekoliko prikladno zaradi svojih telepatskih sposobnosti ne nosi čelade. Lik novinke Cassandre Anderson daje ravnotežje čustvenemu aspektu, še bolj pomembno pa je, da kot ženski lik ne izpade vsiljeno. Ravno nasprotno. V tem pogledu je potrebno izpostaviti tudi glavno antagonistko Ma-MA. Lena Headey – ob kateri boste pri sebi vzkliknili Cersei – je kot sadistična vodja preprodajalcev mamil zelo prepričljiva, kar še dodatno podkrepi občutek, da so bili liki skrbno premišljeni, igralci pa dobro izbrani.

dredd-lena-headey-ma-ma1

In če govorimo o akcijskem filmu, seveda ne moremo mimo prizorov, v katerih se ne varčuje z naboji in številom padlih. Film bo prav gotovo všeč navdušencem nad akcijskimi filmi iz 80-ih in 90-ih. Akcija ne računa na pretirano spektakularnost, kar je navsezadnje velik plus. Stavi na enostavne, toda udarne strelske obračune, ki so začinjeni z “enostavno kul” enovrstičnicami in dialogi. Dredd je metodičen, neustrašen, neusmiljen – praktično nedotakljiv. Skratka, popolna kombinacija za tiste, ki pogrešate akcijo stare šole.

»Negotiation's over. Sentence is death.«
»Negotiation’s over. Sentence is death.«

Stilistično gledano je akcijsko dogajanje zaznamovano z učinkom upočasnjevanja časa, kar se vsebinsko nanaša na osrednjo nit zgodbe – drogo »Slo-Mo«. Ti odseki niso sami sebi namen in niso rabljeni prepogosto, zaradi česar le še dodatno nadgradijo že tako odlično izdelan in izstopajoč režijski stil. Težko verjetne situacije, do katerih prihaja v očitno imaginarnem svetu, imajo realističen pridah tudi zavoljo lične scenografije. Odlična zvočna podlaga seveda ne izostane. Če vsemu temu dodamo še klišejsko besedičenje negativcev v trenutkih, ko bi morali streljati, je sodba jasna. »Film si morate ogledati.«

Vtis:

imdb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *