4213627186f1

I Saw the Devil (2010)

Meje dobrega in zla se zabrišejo v azijskem trilerju režiserja Kima Ji-woona, I Saw the Devil. V glavnih vlogah nastopa Lee Bying-hun (The Good, the Bad, the Weird, 2008) in Min-sik Choi (Oldboy, 2003). Vsakdo, ki je vsaj malo seznanjen z azijsko filmsko industrijo, ve, da lahko pričakuje vse prej kot običajen film. In res je tako, saj je film poln presenečenj, takšnih in drugačnih. Kot že pričakovano za azijsko filmografijo, je tudi tokrat v središču motiv maščevanja, a ga film predstavi na popolnoma samosvoj način.

1257835

Zasnežena cesta. Joo-yeon (Oh San-Ha) v svojem avtu čaka vlečno vozilo, medtem pa pokliče zaročenca in mu razloži situacijo. Prikaže se prijazni neznanec (Choi Min-sik), ki ji ponudi pomoč. Joo-yeon vljudno odkloni. Ne dolgo zatem jo neznanec fizično napade, krvavo poškoduje, zavije v plastično vrečo in odpelje, da jo razkosa živo. Velika napaka. Kajti zaročenec žrtve, izurjeni tajni agent Soo-Hyun (Lee Byung-hun), nemudoma vzame dopust, da ujame morilca. Oče dekleta, upokojeni šef policije, mu izroči dosjeje štirih osumljencev. Soo-hyeon vsakega izmed njih izsledi, z njimi pa opravi brutalno krvav pogovor. Ko končno najde dejanskega morilca, psihopatskega voznika šolskega avtobusa z imenom  Kyung-Chul (Min-sik Choi), ga zmoti ravno med poskusom posilstva in seveda nezadržno premlati s kamnom. Kyung-Chul pade v nezavest, Soo-Hyun pa odide. Na tem mestu si gledalec misli: »Zakaj, hudiča, ni ubil morilca?« Izpustitev Kyung-chula je narativno utrudljiva in nemoralna. A morilec je ne bo odnesel tako zlahka. Kje je navsezadnje zabava v hitri smrti? Kyung-chul tako nadaljuje svoj morilski pohod, a vsakič, ko to najmanj pričakuje, prejme obisk agenta Soo-hyeona, ki se oglasi na novo rundo mučenja. Tvegana igra pa ima tudi svoje pasti, saj lahko plenilec kaj hitro postane plen. Kako daleč lahko gre  s svojo sprevrženo igrico Soo-hyeon, preden ne postane pošast, kot je človek, ki ga preganja?

06

Sprašujete se: »Kdo je ta hudič, ki ga omenja naslov«? Film nima tipičnega heroja in zlobneža. Osebe niso predstavljene črno-belo, temveč z odtenkom sive barve. Film sprašuje predvsem, kako daleč smo pripravljeni iti v želji po maščevanju. Je maščevanje sploh vredno, če v procesu izgubimo samega sebe?

Brutalno in briljantno; besedi, ki povzameta doživetje filma. Kajti  le ta je prav to; doživetje. Osupljivo doživetje, ki zajema ekstremno nasilje, vprašljivo moralo, odkrito seksualnost in zgodbo, ki vse te elemente poveže ter film popelje od neizrekljive tragedije do neizmerne komedije.

I Saw the Devil je s krvjo zaznamovano mojstrsko delo s sporočilom; maščevanje ne prinese zadovoljstva. Ob spopadu dveh pošasti ne more biti zmagovalca. In prav ta izjemna fizična in psihološka bitka med protagonistoma je vodilo filma, in ga vzdigne nad vrsto maščevalnih trilerjev, ki v zadnjem času vztrajno napadajo filmska platna. Kinematografija zadosti najvišjim kriterijem, motivi, kot je nasprotje med črnino noči in rdečino krvi, pa nas vseskozi spominjajo na filme kultnega režiserja grozljivk, Daria Argenta (Suspiria, 1977).

photo-j-ai-rencontre-le-diable-akmareul-boatda-2010-6

Nasilja v filmu ne manjka, o tem ni dvoma, a je le to prikazano z umetniškim pridihom in realizmom, ki ga v filmih nismo pogosto vajeni. Opazil sem, da so nekateri kritiki zaradi nazornega nasilja označili film za »grdega«. Če je temu tako, potem je I Saw the Devil eden najlepših »grdih« filmov, kar sem jih gledal.

Vtis:

imdb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *