the_lone_ranger-hd

The Lone Ranger (2013)

Vestern umira. To je zaključna misel po ogledu najnovejšega filma produkcijskih hiš Walt Disney Pictures in Jerry Bruckheimer Films, The Lone Ranger. Za množice narejen 150-minutni teatralni izpljunek hollywoodske mašinarije je epsko potovanje z dirjajočo lokomotivo, polno humornih pripetljajev in nadrealističnih akcijskih sekvenc, ki kljub solidni igralski zasedbi in visokemu proračunu na koncu proge bučno zgrmi v prepad.

Le kaj se je zgodilo s kavbojsko-indijanskimi spektakli, ki opevajo Divji zahod v drugi polovici 19. stoletja, v katerih so blesteli igralci kova John Wayne (The Searchers), Clint Eastwood (The Good, the Bad and the Ugly), Gary Cooper (High Noon), Henry Fonda (Once Upon a Time in the West) ali Steve McQueen (The Magnificent Seven)? Še najbolj se jim približajo Dances with Wolves, Wyatt Earp in Open Range, a tudi Kevin Costner sam skupaj z nekaj redkimi izjemami (Unforgiven, The Proposition, Blackthorn, AppaloosaTrue Grit in 3:10 to Yuma, ki sta v bistvu »remake« starejših verzij) ne more obuditi nekoč enega najbolj cenjenih žanrov sedme umetnosti. Da ne omenim spodletelih poskusov tipa Wild Wild WestJonah Hex in Cowboys & Aliens, ki so studijem prinesli milijonske primanjkljaje, gledalce pa pustili v neizpolnjenih pričakovanjih.

033a81e7cfb15a6e393d38104ca7ec321

Tonto (Depp), čudaško odtujeni in prisrčno prismuknjeni Indijanec, na svojem iskanju človeka, ki mu je uničil življenje, sreča Johna Reida (Hammer), idealističnega odvetnika, ki namerava Divji zahod seznaniti z zakoni, pravico in družinskimi vrednotami, njuna skupna pot pa ju popelje na pustolovščino življenja in postavi temelje za rojstvo skrivnostno-zamaskiranega ter legendarnega bojevnika, ki sliši na ime Samotni jezdec.

Vodilni mož sage Pirates of the Caribbean Gore Verbinski je tokrat poleg stalnega člana njegove ekipe, Johnny Deppa, v sodelovanje povabil tudi Armieja Hammerja (Social Network), Toma Wilkinsona (Michael Clayton), Williama Fichtnerja (Prison Break), Ruth Wilson (Anna Karenina) in nenazadnje tudi Heleno Botham Carter (The King’s Speech), s čimer je bržkone zabodel nož v hrbet Timu Burtonu.

2013-07-222

Zvezda filma je Johnny Depp, ki bi med snemanjem skorajda utrpel življenjsko nesrečo. 50-letni igralec je namreč padel s konja, ta pa ga je na srečo preskočil, v nasprotnem primeru se ne bi dobro končalo za trikratnega osmoljenca oskarjev. Filmski kritiki so kaj hitro njegov lik začeli primerjati z Jackom Sparrowom in do neke mere se strinjam, podobnost je neizbežna, toda če se projekta lotijo ista produkcijska hiša, režiser, scenarist in igralska zasedba, kaj drugega lahko sploh pričakujemo? Dejstvo pa ostaja, da brez Deppa ni Osamljenega jezdeca, pa čeprav ne nosi naslovne vloge. Ekscentričen, flegmatičen, šarmanten in neustrašen v svojih spustih v neznane vode filmskih vlog je Depp pravzaprav eden najbolj raznovrstnih igralcev Hollywooda in ne obratno.

johny-depp

V filmu ni določene točke segmenta, za katerega bi lahko rekel, da pokvari vtis, problem  je celota sama. Trpi v pomanjkanju emocionalnega razvoja glavnih likov in socialno-psihološko realističnih interakcij, gledalca ne postavi na preizkušnjo ter ne predstavlja prav nobenega intelektualnega naprezanja. Zadnjih trideset minut se spremeni v pravo burlesko: drveča lokomotiva, tekanje po strehi in izmikanje kroglam (ob spremljavi Zimmerjeve priredbe »William Tell« uverture) je s CGI prenasičeni akcijski »overkill« in zgolj scenaristično mašilo.

Kljub svoji plehkosti pa The Lone Ranger predstavi tudi nekaj po vsej verjetnosti prezrtih podsporočil. Udarec pod pas nameni ameriški srenji in krščanski skupnosti – lokomotiva z imenom »Ustava« zgrmi v prepad skupaj z antagonistoma, v uvodu filma pa lahko vidimo Reidov pogled na religijo, ko noče brati s krščansko skupino in se raje posveti knjigi »Dve razpravi o vladanju« Johna Locka, medtem ko so kasneje taisti misijonarji opaženi v hiši greha, kjer so prikazani v precej zloveščem duhu.

desktop

The Lone Ranger predstavi obdobje, ki je prepleteno s politično nekorektnostjo in čeprav so ustvarjalci klišejske predsodke obrnili na glavo – vodilno vlogo nosi Tonto, Indijanci so predstavljeni v svetli luči, kar ni vsakdanje v vesternih, bledolični buržoaziji pa je mar le za denar – je film še vedno doživel kritično in komercialno skalpiranje. Razlog temu je predvsem njegova nedorečenost glede opredelitve žanra. Na eni strani ponudi odraslim namenjeno temačno in kruto resničnost genocida ter prikaže posledice industrializacije za avtohtono ljudstvo (oznaka PG-13 nakazuje, da to ni tipičen Disney film), na drugi pa ridikulozne kaskaderske vragolije, pospremljene z nizkointeligentnim humorjem, ciljajoč na mlajše občinstvo (nekonstantnost delno pojasnijo trije scenaristi). To pa ne pomeni, da film vseeno ne predstavlja vsaj spodobne zabave: znana igralska imena, velika produkcijska vrednost, vizualna dovršenost (razen »over the top« računalniško generiranih kanibalskih zajcev – kaj za vraga?) in po večini lahkotno vzdušje so le nekateri izmed razlogov za ogled tega kratkočasnega izdelka.

Vtis:

imdb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

One thought on “The Lone Ranger (2013)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *