world_war_z

World War Z (2013)

World War Z naj bi bil film o epski epidemiji zombijev, ki temelji na istoimenskem romanu Maxa Brooksa, v resnici pa je le še en povprečen poskus hollywoodskega prilagajanja širokemu občinstvu, ki na koncu dneva mizerno spodleti.

Bivši uslužbenec Združenih narodov Gerry mora po izbruhu neznanega virusa, ki spreminja običajne ljudi v krvoločne plenilce, zapustiti idilično družinsko življenje in se vrniti v svet specialnih sil, da bi odkril izvor okužbe, s čimer ne bi rešil le svoje družine, temveč celoten svet.

brad-pitt-world-war-z-movie

Prva stvar, ki jo moram omeniti – zombiji brez krvi? Ne, hvala. WWZ je z oznako PG-13 zadovoljil studijski zahtevi, s tem pa si je nekoliko ironično zapečatil tudi usodo. Eden izmed najbolj nekrvavih, nebrutalnih in neekscesnih izdelkov zadnjih let, ki temelji na sila originalni temeljni ideji, je popolna realizacija Murphyjevega zakona in samo še čakamo lahko, da ustvarjalci napovejo njegovo nadaljevanje, ki bi nosilo naslov World War Z: The Return of the Nonviolent Zombies.

Scenarij je raztresen in površen, kemija med igralci je bolj mrtva od samih zombijev, glasbena sprememba ni vredna omembe in po resnici povedano je edina svetla točka filma nekaj akcijskih prizorov in solidna predstava Brada Pitta. In ko smo že pri akciji, elementu, na katerem temelji celoten film – kam je izginila uvodna besedica iz naslova?  Kakšna »svetovna« vojna neki? Pustimo ob strani knjigo, ki sodeč po internetnih kritikah suvereno presega kinematografski izdelek, WWZ ne predstavi nobene globalne ravni dogajanja, akcijske prizore omeji na eno mesto (Jeruzalem), zgodbe ne umesti v politično-socialni kontekst in ne izraža nikakršnih etičnih ali moralnih dilem preprostega človeka, ki je v filmu uporabljen zgolj kot računalniška simulacija brezizrazne in pogrešljive žrtve neumorne horde živih mrtvecev.

nova-mapa1

Slednji naj bi v gledalcu vzbudili strah in trepet, namesto tega pa si ob njihovem šklepetanju z zobmi in gibanju, ki spominja na epileptični napad, ne moremo pomagati, da se ne bi porogljivo nasmejali. Poleg nekaterih izjem, kjer letijo preko sten, tečejo z neverjetno hitrostjo in gradijo »človeški« zid, so krvoločneži le blede kopije njihovih predhodnikov (Night of the Living Dead, 28 Days Later…, Dawn of the Dead, [Rec], The Walking Dead). In ko že mislimo, da zgodba ne more postati bolj plehka (upokojeni agent se vrne za še zadnje delo, s katerim bo rešil svet), nas film zadnjih štirideset minut postavi v omejeno zgradbo Svetovne zdravstvene organizacije, ki popolnoma ukine posebne učinke, prekine tok filma, izniči ustvarjeni suspenz in nas uspava v svoji patetičnosti.

1-world-war-z

Zdaj, ko sem dodobra popljuval najnovejši izdelek drugače uspešnega režiserja Marca Forsterja (Monster’s Ball, Finding Neverland, Quantum of Solace, Machine Gun Preacher) naj povem, da WWZ vseeno delno zadane svojo tarčo. Ponudi predvsem nenapornih 115 minut sproščene zabave, kar je po svoje tudi njegov namen. Škoda, saj bi lahko ob danem proračunu ustvarjalci iz projekta iztisnili precej več.

world-war-z

Vsak film si zasluži priložnost, četudi obravnava še tako obrabljeno tematiko. Idejo lahko prikažeš z drugačnega zornega kota, dodaš scenaristično noviteto, glasbeno in vizualno presežeš original itd. World War Z žal ne stori ničesar od omenjenega, njegova originalnost leži le v nadzvočni hitrosti zombijev, ki se izmenjuje z njihovim šestim čutom za smrtno obolele ljudi, katere prikladno pustijo živeti. Zombiji s srcem? Ne v tem življenju.  

Vtis:

imdb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *