čefraus

Čefurji raus! (2013)

Težko je upravičiti pričakovanja, ki jih prinaša film po knjigi, ki jo je v naši majceni Sloveniji prebral malodane vsak. Zgodba Marka Đorđića (Benjamin Krnetić) in njegovih prijateljev, ki v svojem prostem času najraje visijo pred blokom, je na prvi pogled tipična zgodba neprilagojenih priseljencev. In vendar ta, na prvi pogled preprosta, ali nemara celo klišejska pripoved, v svojem jedru izpostavlja eksistencialno problematiko »fužinskih prišlekov« in neizbežni kulturni trk.

Cefurji_Raus

Pisatelj in režiser Goran Vojnović je s svojim delom na kulturno-umetniškem področju lahko zgled številnim, sam pa ga cenim predvsem zaradi njegove družbene pronicljivosti. Družbena pronicljivost – ki pride v navezi z elegantnim pisateljskim slogom še toliko bolj do izraza – me je do neke mere prepričala tudi na velikem zaslonu. Ja, knjiga je bila res boljša, kot nenazadnje piše tudi na promocijskih majicah, toda vseeno je lepo videti s Prešernovo nagrado nagrajeni roman tudi v filmski obliki. Ni presežek, ampak kot dopolnitev knjige deluje.

cefurjiraus-02-l

Najbolj me je zanimala izbira igralcev in moram reči, da sem bil nad njihovo igro pozitivno presenčen. Poleg Marka prepričata predvsem njegova starša, mama Ranka (Mediha Musliović) in še posebej oče Radovan (Emir Hadžihafizbegović). Sploh igra slednjega je bistvena pri čustveno najbolj izrazitih prizorih. Izpostaviti gre pogovor, ali bolje rečeno monolog v avtu na poti s policijske postaje. Prevladujoči ton je tudi sicer izrazito dramatski, morda še bolj kot v knjigi.

Ob ogledu se mi je namreč še bolj intenzivno kot ob branju izoblikovala misel o tem, da so raznorazne fore in komični vložki zgolj in samo kulisa. Kulisa lahkotne komedije, ki v sebi skriva drobce zgodb resničnih ljudi in njihovih otrok, ki so v Slovenijo prišli v želji po boljšem življenju. V tem mozaiku drobcev se tu pa tam skriva (ne)načrtovana simbolika. Najbolj očitno se to slika v zadnjem prizoru, ko Marko obstane pod provizoričnim košem v Visokem v Bosni. Ta predstavlja nekakšno zamujeno priložnost, možnost izhoda iz socialno utesnjujočega položaja, katerega vrata so se zaprla.

Mimogrede, Goran Vojnović je zrežiral tudi imenitni Piran-Pirano!
Mimogrede, Goran Vojnović je zrežiral tudi imenitni Piran-Pirano!

Ob vsej tej drami je kajpak vseskozi (knjižni predlogi zvesto) prisoten svojstven humor, opirajoč se na situacijsko komiko in pretežno vulgarne, a kljub temu simpatične dialoge. Pri tem so v ospredju predvsem Adi, Aco in Dejan (Ivan Pašalić, Dino Hajderović in Jernej Kogovšek), ne manjka niti »mala čefurka«, še manj pa sočen ulični jezik. Morda se bo komu zdelo, da je ta na trenutke zapretiravan. Morda, vendar ne prav dosti. Saj ne, da bi bila tovrstna govorica značilna samo za fužinsko srenjo. Izbor glasbe je zelo dober. Atmosfera bi lahko bila vseeno boljša, predvsem moti nekoliko pretirana stereotipnost, za katero se sicer zdi, da je namenska, a je na trenutke vseeno odveč.

634811331133147688_scena_radovan_ranka_kavc copy

Še bolj kot to zmoti občutek, da določeni prizori (narodne noše na tekmi itd.) niso najbolje prenešeni oz. nekako sploh ne sodijo v domeno filma. V knjigi so delovali, tu pač ne. Po drugi strani je mešanje žanra posrečeno, čeravno je dramatski del boljši, tovrstni prizori posledično ostanejo v mislih nekoliko dlje. Celokupno je jedro knjige, ki prek vsakodnevnih pripetljajev izrisuje razloge in krivce za težave protagonista Marka (in analogno širše), dovolj dobro ohranjeno. Starši, ki ne znajo usmeriti otrok in (napačne) odločitve, ki jih ti otroci nato sprejemajo. Alkoholizem ter stopnjevanje barabij iz dolgčasa in frustracij ne izostanejo. Prav posebej pretkano pa se skozi dogajanje slika problematičen temperament teh mladostnikov. Pretirani čustveni odzivi, ki so posledica nezmožnosti potlačenja impulzov, so na trenutke zgolj hecni (šnicl in okraski), na žalost pa pogosto vodijo do nepovratnih dejanj (šofer Damjanović).

634811324403400374_1

Če ponovim svojo uvodno trditev: Čefurji raus! v filmski obliki so me prepričali, toda ne povsem. Film ni nadgradnja, saj ne doda ničesar prav zares unikatnega, ali vsaj dovolj drugačnega. Bolj kot nek samostojen izdelek deluje kot nekakšen skupek najboljših trenutkov knjižne predloge. To še ne pomeni, da je Vojnovićev drugi režijski podvig slab. Gre za simpatičen celovečerec, ki bi brez knjige (in monokomedije) zagotovo segel višje. Brez dvoma pa so si ga in si ga bodo ogledali ljubitelji le-te. Še dobro torej, da je takšnih veliko.

Vtis:

imdb

Lebi 

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *