jaimehall

Halloween (1978)

Mineva 35 let odkar so gledalci prvič uzrli film Halloween (1978), pod katerega se je podpisal mojster žanra John Carpenter. Ta nizkoproračunska grozljivka naj bi se spočetka imenovala »The Babysitter Murders«, vendar je imel izvršni producent Irwin Yablans idejo, da bi dogajanje časovno umestili na noč čarovnic. Odločitvi je botrovala tudi omejenost proračuna. Snemanje se je pričelo in zaključilo istega leta spomladi. Stroški »skromnih« 300 tisoč dolarjev, celoten zaslužek prek 70 milijonov dolarjev. Ostalo je del filmske zgodovine.

Halloween-22

Mladi režijski vizionar John Carpenter je poprej udejanil dva celovečerna filma: Dark Star in Assault on Precinct 13. Z zaupanjem v lastno vizijo je pridobil finančno podporo za projekt (Moustapha Akkad). Njegova zaverovanost v uspeh se kaže tudi v tem, da se je odpovedal vnaprejšnjemu honorarju in zahteval zgolj delež potencialnega zaslužka. Pri pisanju scenarija mu je bila v pomoč njegova takratna partnerka Debra Hill, ki je spisala večino dialogov med najstnicami, Carpenter pa se je posvetil glavnemu antagonistu.

Sheriff Leigh Brackett: »A man wouldn't do that.« Dr. Sam Loomis: »This isn't a man.«
Sheriff Leigh Brackett: »A man wouldn’t do that.« Dr. Sam Loomis: »This isn’t a man.«

Michael Myers je poosebitev zla, pri čemer njegova neizrazna maska še dandanes buri domišljijo ljubiteljev žanra. »The Shape«, kot so ga imenovali ustvarjalci, tvori v navezi z minimalističnim pristopom pri praktično vseh elementih filma nepozabno filmsko pripoved, tako z vidika zgodbe kot tudi izvedbe. Pri slednji gre izpostaviti izvrstno delo s kamero in prepoznaven ekspresionistični izgled (Dean Cundy) ter kajpak tudi nepogrešljivo zvočno podlago izpod rok režiserja samega. Primerno minimalistična zvočna kulisa je nastala v vsega treh dneh. Navdušujoč podatek, sploh ob dejstvu, da je ta skozi leta postala ikonska sama po sebi.

Pri ustvarjanju filmskega mita je pomembno vlogo igrala tudi časovna umestitev. Noč, ko je meja med svetom živih in mrtvih najtanjša, je idealna za Michaelov ponovni obisk domačega kraja. Sploh, ker se lahko na ta dan dokaj neopazno pomeša med navadne smrtnike. Mitificiranje njegove persone je ključno, saj ga gledalec zaradi tega še toliko bolj dojema kot nekaj nečloveškega in posledično nanj prenese svoje lastne strahove. Celo njegov psihiater Dr. Sam Loomis (Donald Pleasence), ki naj bi pomiril vpletene in nemara celo nas (občinstvo), se odmika od racionalne razlage.

Dr. Sam Loomis: »I met him, fifteen years ago; I was told there was nothing left; no reason, no conscience, no understanding; and even the most rudimentary sense of life or death, of good or evil, right or wrong. I met this six-year-old child, with this blank, pale, emotionless face, and the blackest eyes… the devil’s eyes. I spent eight years trying to reach him, and then another seven trying to keep him locked up because I realized that what was living behind that boy’s eyes was purely and simply… evil.«    

Naslednji košček sestavljanke je izbor glavne igralke. Vloga je pripadla Jamie Lee Curtis, za vlogo Laurie Strode jo je predlagala Hillova. Carpenterju naj bi bila všeč že ob prvem branju za vlogo. Malce je pripomoglo tudi to, da je Jamie Lee Curtis hčerka igralke Janet Leigh, najbolj poznane po vlogi Marison Crane (Psycho). Pri promociji to seveda ni moglo škoditi. Dejstvo je, da je Curtisova zahvaljujoč ikonski vlogi zadržane najstnice, ki postane glavna tarča Myersovega pohoda, postala bolj prepoznavna, kot bi si lahko kdorkoli pred tem zamislil. Na to temo priporočam ogled krajšega filma »The Night She Came Home«.

Tommy Doyle: »What about the boogey man?« Laurie: »There's no such thing.«
Tommy Doyle: »What about the boogey man?«
Laurie: »There’s no such thing.«

Carpenter gradi morasto vzdušje skozi celoten film sistematično in z veliko mero elegance. Vse od prvega prizora – v katerem skozi pridušeno pozibavanje kamere gledalec vojaristično sledi mlademu Myersu na njegovem prvem morilskem pohodu – pa vse do zadnjega kadra, ko se zopet znajdemo pred njegovo domačo hišo. Film se konča, kakor se je začel v uvodni špici – ob spremljavi naslovne pesmi. Je simbol njegove prisotnosti, kljub temu da antagonist, čeprav smrtno ranjen, izgine. Daje občutek, da nas nekdo opazuje, kar v stvari Michael pravzaprav najraje počne. Močno hropenje učinek še dodatno okrepi. Celo njegova odsotnost se zdi ustesnjujoča.

Če si filma še niste ogledali, pozor, ogled na lastno odgovornost!

Brezizrazna pojavnost ter odsotnost besed in motivacije je bila za tisti čas nekaj svežega. Česar ne razumemo, se še bolj bojimo. Kadri, v katerih nastopa, izražajo njegovo dominanco. Pogosto nas opazuje zviška, njegovo gibanje je mirno, vsak korak pri žrtvi in gledalcu stopnjuje občutek nemoči. Maska poskrbi, da ob vsem tem konstantno zremo v obraz brez kakršnihkoli čustev. V zaključnem prizoru Michael izgubi svojo krinko, nakar za hip postane in si jo hitro znova nadane. Čeprav smo pred seboj videli človeka, se iluzija nečloveškosti ne podre.

Laurie: »Was it the boogeyman?« Dr. Sam Loomis: »As a matter of fact, it was.«
Laurie: »Was it the boogeyman?«
Dr. Sam Loomis: »As a matter of fact, it was.«

Filmu so bili poleg občinstva izjemno naklonjeni tudi kritiki. Tom Allen (The Village Voice) in nedavno preminuli Roger Ebert (Chicago Sun-Times) sta ga v pozitivnem smislu primerjala celo s Hitchcockovim Psychotom. Nič čudnega ni, da je takšni mojstrovini sledilo veliko nadaljevanj, bolj ali manj posrečenih imitacij in nenazadnje tudi remake pod taktirko Roba Zombieja. Raznorazni odvrtki in drobnarije v povezavi s filmom se prodajajo še danes, občinstvo pa narašča. Film je tudi razlog za obstoj podžanra t. i. slasher filmov, v letu 2006 pa je bil s strani Library of Congress (kongresna knjižnica) izbran za ohranitev v The United States National Film Registry (ameriški nacionalni filmski register).

Ustvarjalci so za pičel dolar kupili in uporabili masko Williama Shatnerja (Kirk, Star Trek) ter jo nekoliko spremenili in pobarvali na belo ...
Ustvarjalci so za pičel dolar kupili in uporabili masko Williama Shatnerja (Kirk, Star Trek) ter jo nekoliko spremenili in pobarvali na belo …

Horror klasika, ki skozi leta ne izgublja na kvaliteti. Obvezen ogled za vse ljubitelje grozljivk in filma nasploh. Eden izmed tistih predstavnikov sedme umetnosti, ki tudi ob številnih ponovnih ogledih ne izgubi svojega čara. Težko je namreč ostati brezbrižen v noči, ko se vrne domov Michael Myers.

Vtis:

imdb

Lebi

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *