springbre

[Pozor, hud prizor] – Spring Breakers (2012)

Kaj bi lahko rekli o filmu Spring Breakers? Resda ima svoje trenutke, ko uspe, predvsem na račun izredno posrečenega vizualnega stila in elegantno sovpadajoče elektronske zvočne podlage, pritegniti pozornost gledalca in ga potopiti v MTV-jevsko obarvani svet zabave in kriminala. Tudi substanca je prisotna, vendar se celota do druge polovice ujame v ponavljajoči ritem, ki ga vse do konca ne zmore preseči. Nekaj prizorov in misli sicer močno izstopa, po drugi strani pa se film kljub relativno kratki dolžini začne zelo vleči.  Ena izmed osrednjih tem je t. i. spring break, na katerem želijo protagonistke na vsak način izživeti svoje slo po (divji) zabavi. Režiser na vse skupaj gleda izrazito kritično. Svoj negativen pogled mu, nekoliko ironično, uspe izpostaviti predvsem s stilnim povzdigovanjem dogajanja, kar je razvidno že iz uvodnega prizora.

Zanimivo in nekoliko osvežujoče tokrat ne gre za klasično zgodbo nedolžnih deklet, ki jih doletijo slabe stvari. Ravno nasprotno so prav one prikazane kot plenilke. Tresenje oprsij in zadnjic, izkoriščevalno zapeljevanje ubogih samčkov in naslajanje nad vonjem denarja kaže med drugim tudi na odsotnost kakršnekoli režiserjeve politične korektnosti. Seksi alfa samic ne zmore ukrotiti niti pretkani, kvazi dobrnamerni kriminalec Alien. Vzdevek lahko služi tudi kot simbol njegove – večini nepoistovetljive – želje po takšnem načinu življenja. James Franco je v zanj nekoliko neznačilni vlogi izjemen, o čemer se lahko prepričate v spodnjem prizoru, iz katerega se čuti tudi kritika modernega potrošništva, materialističnosti in površinskih, hedonistično naravnanih odnosov ter konstantnega egocentričnega nastopaštva. Na prvo žogo je vse skupaj vredno ciničnega obsojanja, po drugi strani se lahko vseeno vprašamo, ali se nemara zgolj slepimo, da smo kaj več kot le sužnji svojih nagonov. Sicer je vizija mestoma vprašljiva, zaradi česar celotni izdelek zapade v nepovezan dolgčas, kljub temu pa režiserju ne gre očitati poguma glede nekonvenionalnosti pristopa, ki pričara nekaj ogleda vrednih prizorov.

Mnogo filmov, sploh dobro sprejetih, ima enega ali več prepoznavnih prizorov, ki se nam iz takšnega ali drugačnega razloga vtisnejo v spomin: nas raznežijo, šokirajo, nasmejejo ali pa nas navdušijo iz povsem drugega razloga. In čeravno bo gledalec največ takšnih prizorov našel med bolj znanimi oz. čislanimi filmi, se bomo tu spomnili tudi prizorov iz nekoliko manj izpostavljenih filmov, ki pa se jih splača pogledati že zaradi enega samcatega prizora, ki je enostavno dober!

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *