jUxFA2napP

All the President’s Men (1976)

Politični triler All the President’s Men režiserja Alana J. Pakule iz leta 1976, za katerega je po biografiji novinarjev Carla Bernsteina in Boba Woodwarda scenarij napisal Williams Goldman, je dramatizacija ene izmed najbolj poznanih političnih afer v politični zgodovini – Watergate.

screenshot-lrg-17-png

Afera Watergate je bil eden najhujših političnih škandalov v ameriški zgodovini, ki ga je sprožilo prijetje petih oseb, ki so vlomile v prostore Nacionalne komisije Demokratske stranke v poslovni stavbi Watergate v Washingtonu, 17. junija 1972. Preiskava Zveznega preiskovalnega urada je povezala vlomilce z republikansko komisijo za ponovno izvolitev Richarda Nixona, tedanjega predsednika ZDA. Senat Združenih držav Amerike je ustanovil preiskovalno komisijo, ki je razkrila pomembne dokaze o vohunjenju za predstavniki Demokratov, vključno z dejstvom, da so bili mnogi pogovori v Nixonovi pisarni snemani na magnetni trak. Posnetki so jasno dokazali predsednikovo vpletenost in razkrili, da je poskušal prikriti vlom. Richard Nixon je z mesta predsednika država odstopil 9. avgusta 1947. Odstop je naznanil dan prej v dramatičnem televizijskem nastopu. Nasledil ga je Gerald Rudolph Ford. [Wikipedia]

Film je poseben v smislu, da gledalec ve, kako se bo le-ta razpleten, a kljub temu uspe obdržati naše zanimanje in pozornost. Pri tem pripomoreta odlična Dustin Hoffman in Robert Redford, ki na svojih plečih nosita celoten film. All the President’s Men prav tako ne skriva politične narave ali podsporočil, temveč je karseda objektiven prikaz novinarskega dela, ki je pripeljalo do razkritja afere. Film prikazuje zgodovino in jo hkrati soustvarja. Karakterna drama, ki temelji predvsem na tekočem in inteligentnem dialogu, razočara zgolj v dramatičnosti in pomanjkanju tistega pravega, danes že prevečkrat izumetničenega vrhunca, zato pa nadoknadi v svojem nebrzdanem ritmu. Minutaža (138 minut) se na prvi pogled zdi pretirana, a ob ogledu kmalu postane jasno, da gre za enega izmed filmov, ki jih je še prehitro konec.

screenshot-lrg-26-png

V preiskovalnem novinarstvu Bersteina in Woodwarda najdemo kar nekaj etičnih dilem, ki jih lahko povežemo z novinarstvom, kot ga poznamo danes. Najbolj očitna je razkritje identitet informacijskih virov. Famozni »Deep Throat« (Mark Felt) je bil v resnici predstavnik FBI-ja, a ga Woodward nikoli ni dobesedno citiral ali razkril njegove identitete. Ko gre za tako hude obtožbe in vir noče razkriti svoje identitete, se mora novinar najprej vprašati, kakšni so njegovi nameni. Mora mu zaupati, a hkrati informacije, če je le možno, preveriti še pri drugih virih. V aferi Watergate so bili skorajda vsi viri anonimni. Bernstein in Woodward sta z objavami tvegala ne le svoj ogled, temveč tudi življenje.

screenshot-lrg-29-png

Preiskava je zaradi svoje politično občutljive narave vplivala na življenja vseh vpletenih, in četudi sta Bernstein in Woodward že razvozlala uganko, sta še vedno morala zbrati pogum in objaviti obtožbe proti predsedniku države Richardu Nixonu. Po končanem primeru sta novinarja npr. več kot 30 let držala anonimnost vira »Deep Throat«, čeprav so nanju pritiskali tudi legalno. Naslednja dilema je zbiranje informacij, ki je pogosto pomenilo poseg v zasebnost posameznika. Nenehno nadlegovanje, barantanje in spodbujanje h govoru virov, ki so s tem tvegali tudi svoje kariere, postavlja vprašanje, do katere meje lahko novinar gre, da dobi potrebne informacije, a hkrati ne poseže v zasebnost vira. Lahko novinar sam prekrši zakon, da bi drugemu dokazal nelegalno dejanje?

large_all_the_presidents_men_blu-ray_4x

V intervjujih sta oba dostikrat lagala oz. se pretvarjala, da veste več, kot sta v resnici. To je bilo najbolj očitno pri računovodkinji Komiteja. Bernstein jo je obiskal pozno v večeru, in čeprav mu je rekla, naj odide, se je uspel povabiti v hišo, kjer jo je prekanil, da je potrdila informacije, za katere nista bila prepričana. Podobno je bilo v primeru, ko jima je izdala začetnice imen oseb, vpletenih v škandal. Tak pristop bi lahko hitro označili za neetičen, a po običajnem postopku seveda ne bi nikoli dobila informacij za razkrinkanje zarote.

screenshot-lrg-20-png

Zanimiv aspekt novinarstva v filmu je tudi vloga tehnologije. Novinarja sta večino virov kontaktirala preko stacionarnega telefona, si njihove besede zapisovala na liste papirja (v nekaterih primerih tudi na prtiček) in jih nato pretipkala na pisalni stroj. Proces je bil zamuden in naporen. Danes so stvari s pojavom interneta, pametnih telefonov, diktafonov in razvitih operacijskih sistemov veliko lažje. Film lepo pokaže, da so novinarske tehnike v veliki meri enake današnjim, kjer je najpomembnejša oblika pridobivanja informacij še vedno intervju. Niso pomembna samo vprašanja, ki jih postavimo, temveč tudi tista, ki jih ne.

aMjbjiH0mTUmHVLmYFTTdG5fMZQ

Par je imel zanimivo razmerje z glavnim urednikom, ki ju je vedno pritiskal, naj priskrbita vsaj tri vire, drugače ne bo objavil zgodbe. Prizor, kjer Bernstein šteje do deset, da bi potrdil pravilnost podatkov v zgodbi, je lep pokazatelj pomembnosti dokazljivosti informacij, medtem ko danes temu na žalost ni več tako. Ker mu vir ni prekinil telefonske zveze, mu je s tem podal odgovor, ne da bi sploh spregovoril besedo.

j6zzl

Pri delu sta Bernstein in Woodward opazovala odzive ljudi, bila proaktivna in vztrajna. Uporabila sta vse svoje znanje, odločnost in pogum, številni telefonski klici, zavrnitve, grožnje in ovire pa jima zagotovo niso olajšali naloge. Danes je preiskovalno novinarstvo zaradi časovne in finančne omejitve skorajda izumrlo. Prevladala je rutinizacija in pasivno zbiranje informacij preko predstavnikov odnosov z javnostmi, zaradi česar je podvig Bernsteina in Woodwarda toliko večjega pomena in še danes odličen primer esence novinarstva.

Vtis:

IMDb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *