Le Magasin des suicides

Le magasin des suicides (2012)

Ste zavozili življenje? Potrudite se, da ga boste vsaj končali uspešno. Umrete samo enkrat – naj bo unikatno in nepozabno! Staromodno obešanje ali skok z mostu? Pištola z enim samim nabojem – ker drugi pač ni potreben – ali, bolj damski, strup? Trgovina za samomore je kraj za vas. V lasti družine Kravaš se skriva med visokimi stolpnicami pošastno sivega velemesta, ki v svojem kanalizacijskem sistemu gosti glodavce z žarečimi očmi. V mestu je samomor na javnih krajih prepovedan in kaznovan; če ste v dejanju uspešni, kazen poravna vaša družina. Da do neljubih nevšečnosti ne bi prihajalo, zavijte v uličico, v majhno prodajalno, kjer vam priskrbijo vse, da si v zavetju doma vzamete življenje. Ali vsaj priskrbite tetanus, ker ste preveč skopi, da bi kupili dražjo britev brez rje. Nikar pa ne zahtevajte pomoči pri sami izvedbi! Gospod s črnimi podočnjaki in črnimi brčicami, lastnik trgovine in glava družine, oče Mišima, bi vas, malce histerično, odslovil z mi-nismo-morilci, njegova žena Lukrecija pa s pojočim »Zbogom!«. Za stranke, ki se ne vračajo, je pozdrav »na svidenje« res nesmiseln. Tako kot kartica zvestobe. Ali možnost kredita.

le-magasin-des-suicides-2012-1-g

Nadležno žvižgajoč mlajši sin Alan, bolj lepilo družine kot protagonist, je trn v peti preostanku družine, ki jih žalosti statistika s samo petino uspešno opravljenih samomorov. Zato se pa toliko bolj veselijo televizijskega poročanja o katastrofah. (Samo predstavljajte si, kako uspešni bi Kravaševi bili v Sloveniji.) Depresija in žalost, ki ljudi prav nemarno držita za vrat, pa Mišimi in Lukreciji zagotavljata zadosten dovod ustvarjalnosti, da konvencialne zaključke življenja spremenita v spektakel s harakirijem ali mešanico strupenih napojev čisto po okusu posameznika.

Animirani celovečerec Trgovinica za samomore (2012) je nastal po knjižni predlogi Jeana Teuleja (Le magasin des suicides, 2007). Če se uvodni del filma še dokaj verno prilagaja svoji literarni predhodnici, v drugih dveh tretjinah – da o koncu sploh ne govorimo – močno odstopa od pisateljeve prve ideje. Teulé pravi, da je sam s scenarijem (Patrice Leconte) zadovoljen, da so bile spremembe nujne, ker da naj bi zaključek zgodbe bil všeč samo njemu. Pa dobro, če je obupno osladen hepiend še odpustljiv, so pevski vložki samo nadležni. In predolgi. Škoda, ker temačna zgodba s humorjem v vseh odtenkih sive na papirju diha drugače.

the-suicide-shop-le-magasin-des-suicides-2012-snoutypig-003

Prenos knjige na platno vsekakor zahteva svoje žrtve, vendar bi se jim avtorji lahko izognili, če bi zametek mjuzikla zamenjali s prepričljivejšo mrežo odnosov. Starejši sin Vincent v filmu skorajda ostane neviden, pozornejši gledalec se ob koncu vpraša, zakaj nenaden poudarek na njegovem besnem mlatenju palačink. (Namig za pozornega gledalca: preberi knjigo.)

Ob rojstnem dnevu podarjena tančica, sicer Alanova dobronamerna misel, ki naj bi sestro Marilyn prepričala, da je lepa, pa bolj pikolovske duše zbode ob popredmetenju ženskega telesa, ko gola poplesuje z njo. Sama, v intimi svoje sobe, ne ve, da jo opazuje bratec s svojo tolpo srečnih mulcev. Glede na to da naj bi bila knjiga in film namenjena tudi mlajšim gledalcem – za trenutek pustimo ob strani vso ironično legitimizacijo samomorilske ideje – bi se kakšna zaskrbljena mati lahko obregnila v voajeristični prizor med člani družini. Ker je tudi mama Lukrecija mogoče celo preveč navdušena nad Alanovimi ilustracijami hčerkinega golega telesa. Telesa, ki je za spremembo prijetno oblinasto.

maxresdefault

Močni karikirani liki, kot se za animacijo tudi spodobi, živijo na ozadju natrpane trgovine, trgovina pa na kulisi stolpnic. Prostor osebe postavlja v kontekst, jim omogoči, da se uresničijo in oblikujejo zgodbo. To je posebej očitno, ko se Alan odloči uničiti trgovinico, in družina se znajde v iskanju svoje nove vloge. Prednost animacije je dobro izkoriščena v igri svetlobnega in barvnega kontrasta, nekoliko manj v gibu.

Grotesknost pripovedi pa kljub odlični zasnovi na platnu izzveni. Ker reševanje sveta Alanu uspe. V knjigi samo s svojim obstojem, s svojo veselo prisotnostjo reši družino; v filmu pa z vnaprej načrtovanimi aktivnostmi celo mesto. V zaključnem delu dobimo občutek, da zgodba skuša ugoditi čim širšemu občinstvu in se prelevi v nostalgičen miks počasnih posnetkov, ki čisto preveč spominjajo na mehiški popteve popoldan. Avtorica besedila pa seveda dopušča možnost, da je spregledala globoko ironijo in je vse skupaj en velik posmeh sodobni krizi vrednot. Ali če si sposodim besede Mišimovega terapevta: »Življenje je rezina dreka, z obeh strani namazana z maslom.«

IMDb

SG

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *