under

Under the Skin (2013)

Film je veličasten medij, katerega pronicljivost in prepričljivost je med drugimi prepoznal in napovedal tudi Tolstoj. Ugotavljal je, da se bodo pisatelji le stežka spopadli z novim načinom podajanja zgodb in čustev, ki je zaradi vizualne komponente tako prepričljivo življenjski. Knjige so seveda še vedno zelo aktualne, a se v svoji izvedbi niso in roko na srce niti ne morejo bistveno spremeniti, medtem pa je film kot medij od svojih začetkov do danes doživel kar nekaj revolucij. Velikokrat lahko intelektualno delo izkusimo tako v eni kot tudi v drugi obliki, a vendar še vedno obstajajo knjige, ki veljajo kot težko prenosljive ali celo neprenosljive. Toda tudi to se spreminja. Režiserji in njihove ekipe so to s svojo spretnostjo in tehnično podkovanostjo ničkolikokrat dokazali. Ustvarjajo filmske ekvivalente, dopolnila, pogosto pa s svojo lastno interpretacijo književnega dela ustvarjajo nadgradnje primarnega izročila in nenazadnje tudi povsem svojstvene izdelke. Besede nadomeščajo kadri, opise čustev igra igralcev, oris dogajalnega prostora delo s kamero.

under-the-skin-wallpaper

Poraja se vprašanje, kako gledati na filme, ki so nastali na podlagi književne predloge? Enotnega odgovora ni, vseeno pa na film z vidika ocenjevanja moramo gledati kot na samostojen izdelek. Under the Skin temelji na nadrealistični noveli Michela Faberja iz leta 2000. Osnovna nit zgodbe je uporabljena kot izhodišče, režiser Jonathan Glazer in scenarist Walter Campbell pa nam ponudita svojo interpretacijo književne predloge.

Že iz uvodnega kadra je razvidno, da ne moremo govoriti o celovečercu, ki bi ga gledale in čislale široke množice gledalcev. Pa bi ga morale. Slišimo neartikulirane zvoke, zametke besed, hkrati pa spremljamo približujoče se leteče plovilo, ki se z optičnim trikom pretvori v človeško oko. Po eni strani so v enem samcatem prizoru v mali mehurček združeni nekateri največji trenutki filmske zgodovine, po drugi strani pa zveni vse skupaj sila čudno, tuje in na nek način spominja na nekaj, kar bi lahko pripisali značilnosti izvenzemljskega. In ravno slednje je osnovna premisa – prihod Nezemljanke (Scarlett Johannson). O njenem namenu nismo seznanjeni in ga tekom dogajanja šele spoznavamo. Rečeno površno Scarlett v vlogi vesoljske plenilke za lov izkorišča svoje ženske čare, ob tem spoznava človeško raso, svoji vrsti zagotavlja človeško meso ter tekom tega izkuša širok spekter zemeljskih čustev in občutenj. Plen so nekoliko ironično samski moški, s čimer je prst kritično prav gotovo uperjen proti šovinistično-patriarhalnemu odnosu in spolnemu nasilju nad ženskami.

under-the-skin-feat-scarlett-johansson

Potrebno je poudariti, da gre za vsebinsko nasičen izdelek, ki zahteva premislek in pozornost gledalca. Površje soslednih podob, v katere zremo, to tekom filma razodeva čedalje bolj jasno. Počasni kadri, polni tišine ali na drugi strani oglušujočega šuma se lahko zdijo dolgočasni, sploh če smo navezani na hitro dogajanje in pretirano pojasnjevanje vsebine s strani režiserjev. Odsotnost dialoga in podaljšani prizori navidez nepomembnih dejanj pa so pravzaprav nasprotje dolgočasja, saj gledalcu omogočajo, da sočasno ogreje svojo sivo domišlijo. Poligon za aktivacijo razuma je čudovit. Določeni prizori so prave male mojstrovine (plaža, moški s tumorji), še posebej pa ponekod izstopa mizanscena, ki pogosto stavi na minimalističnost, npr. prizori zapeljevanja ob črnem ozadju.

Seveda so nekatere tematike dovolj očitne, medtem ko je prepoznava določenih obstranskih sporočil stvar posameznika. Zna se zgoditi, da marsikdo ne bo opazil simbolike, referenc in filmografskih poklonov, vendar to navsezadnje niti ni bistveno. Podobne reči lahko zasledimo v mnogih filmih. Ne dodajajo k vrednosti, vendar niso nepotrebne, so nekakšen dodatek. V našem primeru so dodatek mojstrsko izpeljanem vpogledu v človeka in širše v družbo kot celoto skozi oči bolj objektivne Nezemljanke.

maxresdefault

Under the Skin bi lahko bil povprečen film, ki želi mimogrede povedati nekaj o naravi človeka. Razliko oziroma presežek režiser ustvari v izvedbi, pri čemer pretkano izkorišča moč filmskega medija. To mu uspe predvsem z izmenjavanjem med realističnim ter formalističnim načinom podajanja in oblikovanja vsebine. Na eni strani imamo posnetke običajnih ljudi ob vsakdanjih opravilih, na drugi pa stilizirane, pozornost vzbujajoče prizore, ki so kontrast resničnemu svetu ali bolje rečeno resničnostnemu slogu. Slednji so s pomočjo zgodbe, ki gradi na prihodu Nezemljanov, upravičeni in niso sami sebi namen. Režiser se elegantno drži nevidne razmejitvene točke, ki označuje prihod v sfero pretencioznosti. Domeno, v katero umetnik vede ali nehote zakoraka, ko želi pokazati več kot pa ima. Prav tako je posrečena uporaba različnih posnetkov ljudi neigralcev, ki jih v svoji vlogi srečuje Scarlett, saj so jim prisotnost kamere razkrili šele naknadno. Dejanski doprinos slednjega je vprašljiv, kljub temu pa je potrebno priznati, da režiser s pomočjo povezovanja tovrstnih elementov zgradi kvalitetno, interpretativno odprto in atmosferično močno, vase srkajočo celoto. Gledalca pusti pod vtisom videnega še lep čas po ogledu, obenem pa ga s čudovito in na trenutke bizarno vizualizacijo, podprto z izjemno vzdušno zvočno podlago (Mica Levi) vabi v ponoven ogled in nadaljnje vsebinsko raziskovanje.

undertheskin-5

Morda se bo kdo spraševal, zakaj ravno Škotska? Roko na srce je na to vprašanje težko odgovoriti z gotovostjo. Verjetno ni posebno tehtnega razloga. Res pa je, da je »hladna« lepota in nekakšna neotipljiva skrivnostnost škotske pokrajine pravzaprav posrečeno primeren dogajalni prostor. Služi golemu estetskemu vidiku, in tudi kot očiten kontrast mnogokrat kruti človeški naravi. S tega vidika smo priča nekaj šokantnim prizorom. Ali jih bo gledalec ocenil zgolj kot poceni šok efekt je odvisno od njega samega. Na mizi ali pod njo je prevprašanje o družbeni apatičnosti, introvertiranosti, notranji in zunanji lepoti, neobčutljivosti na nasilje, prehrambeni industriji itd. Vendar je v skladu z nenehnim kontrastiranjem prisotnih poleg negativnih tudi veliko pozitivnih realnosti človeške družbe, kot npr. ljubezen, skrb in pomoč, žrtvovanje in usmiljenje. Dalje se lahko že globoko v sferi filozofskega diskurza dotaknemo (i)racionalnosti naših dejanj in netrajnega zadovoljevanja površinskih gonskih potreb. Ali smo zares razumska bitja ali le sužnji svojih vzgibov? V idejni raznovrstnosti filma pa lahko najdemo tudi redek očitek, saj je idejna komponenta filma na trenutke že malce preveč razpršena, posledično še tako pozoren gledalec vsebini včasih težko sledi. Film tako nekje na polovici izgubi nekaj momenta, vendar se nekako odkupi, saj poleg odpiranja vprašanj ponudi tudi nekaj možnih rešitev. Ena izmed teh je, da naj se tehnološko napredni, a civilizacijsko zaostali človek ponovno vzpostavi stik z naravo.

undertheskin-6

Scarlett Johansson boste videli v eni izmed njenih najboljših vlog. To gre pripisati delno njenemu igralskemu talentu, nikakor pa ne gre zanemariti občutka, da gre za eno izmed tistih vlog, ki je igralcu ali igralki enostavno pisana na kožo. Nekaj klikne in naj se po videnem še tako zelo kihotsko naprezaš, da bi v glavi presodil, ali bi bila katera izmed drugih kandidatk boljša v vlogi, si tega enostavno ne moreš predstavljati. Da, Johanssonova dvigne končni izdelek s svojim nihanjem med človeškostjo in čustveno odsotnim stanjem na še višjo raven. S pomočjo njene izvrstno realizirane vloge opazovalke tudi sami z nekakšne objektivne distance preučujemo človeka, torej sami sebe. Režiser s pomočjo skrbno premišljenih kadrov resnično izkoristi pripovedno moč medija. Filmarska drznost, vsebinska globina, simbioza naturalističnih posnetkov in nadrealistične podlage ter estetska zaokroženost tvorijo popotovanje, ki ponuja toliko miselne hrane, kolikor je pustimo naši domišljiji prežvečiti in kolikor je je naš razum sposoben prebaviti.

Vtis:

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *