dj17 copy

The Darjeeling Limited (2007)

Če ste se kdaj spraševali, kako bi bilo videti popolno zavito darilo, potem si še niste ogledali katerega izmed filmov Wesa Andersona. Ameriški režiser delček življenja v filmskem narativu zapakira v ličen paketek brezhibnih stranic. Vizualno spolirani, ravno prav karikirani in okrašeni s pridušeno pentljo ameriških tendenc za kič Andersonovi filmi gledalca posrkajo v njegovo dobro premišljeno vizijo. Za zadnjo mojstrovino, Grand Budapest hotel (2014), se na prvi pogled zdi, da je nekoliko ekscentrični režiser osnutek za idejo dobil na Instagramu, pa vendar so za razliko od spranih hipster filtrov dialogi sveže duhoviti, osebe pa ostrejše kot v predhodnji Moonrise Kingdom (2012). Pobeg močno mladoletnega in močno zaljubljenega para na fiktivnem otoku je nasledil zgodbo treh bratov, ki v The Darjeeling Limited (2007) na potovanju po Indiji lovijo »edinstveno spiritualno izkušnjo«.

the-darjeeling-limited04 copy

No, zamisel o ponovnem utrjevanju družinskih vezi je v resnici zrasla na zeljniku najstarejšega brata Francisa (Owen Wilson), ki je s pomočjo osebnega asistenta pripravil skrbno načrtovano pot zanj in njegova odtujena brata. In ko govorimo o skrbno načrtovani poti, mislimo na tiskalnik, ki ga je prinesel s seboj na vlak, in plastificirane dnevne urnike, ki brate vsako jutro pričakajo pred vrati spalnega kupeja. S Petrom (Adrien Brody) in Jackom (Jason Schwartzman) so se nazadnje videli na očetovem pogrebu pred dobrim letom. Francis se po nesreči z motorjem, ki jo je najvretneje povzročil nalašč, z razbitim nosom (odličnejše uporabe Wilsonovega nosu še dolgo ne bomo videli) in povito glavo odloči, da se bo v Indiji zbližal z bratom (»I wonder if the three of us would’ve been friends in real life. Not as brothers, but as people.«) in poiskal njihovo mamo (Anjelica Huston), ki je zamudila očetov pogreb. Takrat je bila preveč  zaposlena s samostanskim življenjem nekje visoko v indijskih gorah.

the_darjeeling_limited_wes_anderson_desktop_1280x960_wallpaper-15154 copy

Anderson nam ponudi krasen pogled na indijsko veduto; uvodni prizor nas popelje čez obvezni, za odtenek mogoče celo preveč stereotipni prometni kaos, nato kamera sledi Petrovemu skoku na vlak in prebijanju čez indijsko gnečo do prvega razreda, kjer ga že čakata brata.  Pogledi čez okno, panorama pisanih tržnic, puščavski razgled na vlak, ko se ta izgubi. Tako je, vlak se lahko izgubi samo v Indiji in Andersonovem filmu. Za topel indijski vtis se gre zahvaliti odločitvi režiserja in soavtorjema (Schwartzmanu in R. Coppoli, ki je sodeloval tudi pri Moonrise Kingdom), da se med pisanjem scenarija odpravijo na izlet po Indiji. Pa vendar se ne moremo znebiti občutka, da se kljub težnji k nepristranskemu prikazu indijskega življenja in izogibanju najbolj eksotičnih prvin tuje kulture, na nekdanjo britansko kolonijo gleda skozi oči Zahoda. Stevardesa na vlaku je slišati ameriško, visoke ličnice in ozka čeljust pa čisto preveč kričijo po zahodnih lepotnih standardih. Miniaturni spodrsljali so spregledani z lahkoto, saj so glavni junaki sami prav ljubko naivni, ko kupujejo strupeno kačo ali barantajo s prodajalcem čevljev.

dj6 copy

Ponovno se izkaže Andersonov krasen čut za detajle, ki kot lepljiva nit zgodbo drži skupaj in mestoma daje povod za razvoj in tiho pojasnilo starih odnosov. Večdelna prtljaga (Louis Vuitton) s safari potiskom, očetova ura in očala so tam, da izzovejo začetke konfliktov, tako majhnih, hkrati pa tako nepogrešljivih, da bi jih lahko zamenjali s filmsko začimbo. Počasi se kažejo obrisi družinske zgodovine; v veliko pomoč pri tem je Jackova kratka zgodba, ki pripoved vrne na dan očetovega pogreba, srečanje z mamo, ki mimogrede, pa vendar tako učinkovito pojasni določene vzorce obnašanja, in Rita, lepa stevardesa, ki pade v oči in objem najmlajšega Jacka.

screenshot-lrg-32 copy

S tekom na vlak se zgodba na prvi pogled konča tam, kjer se je začela. Lahko vidimo zgolj družinsko turistično prigodo, lahko pa sapo in misel zadržimo kanček dlje ter dovolimo, da nam filmska izkušnja pogreje srčno podstrešje in prste na nogah. Vsekakor je dotični filmski izdelek paket, kjer ovitka ne vržemo stran. Je eden redkih (odštevši Marvelove) filmov, kjer počakamo do konca zaključne špice, samo zaradi občutka, da bi sicer s posegom v odjavno skladbo prekinili nekaj čarobnega, nato pa z lahkoto posvojimo v filmu večkrat ponovljeno vrstico: »Let’s go get a drink and smoke a cigarette.«

IMDb

SG

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *