psycho-1960-50th-anniversary-edition-20101020022901612-3337556

[Pozor, hud prizor] – Psycho (1960)

Alfred Hitchcock je leta 1960 s klasiko Psycho redefiniral žanr psihološkega trilerja. Učna lekcija sodobnim ustvarjalcem terorja, kako prestrašiti brez grafično nazornega pretakanja krvi in posebnih učinkov. Človeško zlo, nedefinirana nevarnost in nevzdržna intenziteta; Hitchcocku je to uspelo prikazati v črno-beli tehniki. In zakaj je temu tako? Do takrat je že zaslovel s filmi Strangers on a Train (1951), Dial M for Murder (1954), Rear Window (1954), Vertigo (1958) in North by Northwest (1959). Bržkone bi si lahko privoščil visokoproračunski projekt (zgolj 800 tisoč ameriških dolarjev), četudi je bila njegova tematika za tisti čas dokaj pretresljiva. Z oskarjem nikoli nagrajeni režiser je menil, da bi bil krvavi umor enostavno preveč za občinstvo. Tudi v zdajšnji obliki so bili po prvih prikazovanjih nekateri gledalci prepričani, da je bil famozni shower scene v barvah in da so videli rdečo kri.

psycho-1960-wallpapers-poster-6Hitchcock je bil mojster anticipacije in ustvarjanja napetosti. Perfekcionist v vsakem pomenu besede se je dobro zavedal pomena zornega kota snemanja in postavitve kadra, kar je dokazal tudi v celovečercu Psycho. Ta je razkril, da se včasih pošast lahko skriva v obliki običajnega človeka, kar je predstavljalo noviteto v takratnem filmskem svetu. Toda Alfred Hitchcock je bil mož presenečenj. Kdo drug bi ubil osrednji lik po zgolj 40 minutah filma? Poteza seveda učinkuje kot popoln »odtujitveni efekt«, saj se gledalec do te točke z osrednjim likom že poistoveti.

Kriki groze in bolečin. Vrišč godal. Gledalcu skrit obraz morilca. Intimna postavitev in ranljivost žrtve. Prizor je nekaj posebnega iz več razlogov. Včasih je prav tisto, kar ne vidimo, bolj zastrašujoče kot tisto, kar je direktno pred našimi očmi. Za razliko modernih grozljivk v prizoru ne vidimo, kako nož dejansko prodre v telo žrtve (tudi zaradi takratne cenzure). Umor je zgolj nakazan in deluje na simbolični ravni, kar pa le še pridoda k neprijetnim občutkom, s katerimi spremljamo, kako kri odteka skupaj z vodo (po mnenju mnogih kritikov simbolični prikaz spiranja krivde).

psycho-motherNa videz tako preprost, a prizor še danes buri duhove. Nekaj na njem enostavno kljubuje razlagi in času. Krivec je zastrašujoča godalna glasba Bernarda Herrmanna. Skladatelj je visoko prodirajoči zvok sproduciral s pomočjo skupine violinistov, ki so neprestano igrali en in isti ton. In čeprav je danes ta zvok vgraviran v podzavest gledalcev, Hitchcock sprva sploh ni nameraval uporabiti glasbe.

Snemanje prizora je trajalo kar sedem dni. Uporabljenih je bilo 77 različnih zornih kotov, skupno traja kar tri minute in vsebuje 50 zamahov z nožem, ki so posneti z vidika žrtve. Zato je ekipa zgradila prizorišče, katerega vsaka stena se je dala odstraniti, tako da je kamera lahko prišla karseda blizu. Hitchcock je želel doseči občutek, da nož prodira skozi zaslon. To mu je odlično uspelo.

IMDb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *