wer-banner

Wer (2013)

Polna luna. Na tleh ležijo razmesarjeni človeški ostanki. Edini osumljenec je Talan Gwynek, lokalni orjak z nenavadno boleznijo, ki je razlog za njegovo čezmerno poraščenost. Primer prevzame odvetnica Kate, ki je na vsak način odločena dokazati, da je Talan nezmožen obtoženega zločina. Toda za srhljivim in hkrati nedolžnim videzom se skriva nekaj nepredstavljivega. Talan kmalu pokaže svoj pravi obraz in krvavi lov po pariških ulicah se lahko začne.

bscap0010Wer se na vsak način skuša znebiti stereotipov volkodlak filmov, in čeprav resda predstavi nov vidik že do smrti obdelane tematike, vseeno ne uspe skriti svoje esence, ki jo izda že pomanjkljiv naslov. S pomočjo found footage snemalne tehnike uspe (za razliko Wolfmana, v katerem poraščeno zver odigra Benicio Del Toro) ustvariti solidno raven realističnosti. Pomaga mu tudi delno izogibanje humornemu poimenovanju osrednjega lika in iskanje bolj racionalne, družbeno sprejemljive razlage za morjenje ob polni luni.

htYQ2TA

Naloga je bila zaupana v roke režiserja in scenarista Williama Brenta Bella, ki je odgovoren tudi za mizerno grozljivko The Devil Inside. Tokrat je bil končni rezultat nekoliko bolj posrečen, a zopet se je zataknilo pri scenariju. Pri najtemačnejšemu žanru pogosto velja pravilo več je manj. Sploh če imaš na svoji strani prednost avtentične pojave z imenom Brian Scott O’Connor, popolnoma neznanega suroveža, ki predstavlja strah in trepet že brez kakršnekoli uporabe računalniško generiranih učinkov. Teh je pravzaprav v filmu uporabljeno relativno malo. In prva polovica celovečerca dejansko svojo nalogo opravi z odliko; gledalec spozna like in okoliščine primera, napetost se stopnjuje in zasnova je položena. Kar sledi je akcijski gorefest, ki vodi v kopico nerodno izpeljanih situacij. Film podivja in se izgubi v svojem patetičnem finalnem spopadu dveh poraščenih velesil.

Q4482Kn

Najbolj zastrašujoči prizori niso trganje mesa in pobijanje nesposobnih francoskih policistov. Ko smo že pri tem – v čem je smisel zgodbo postaviti v srce Francije, če dialog poteka v angleščini, sama geografija pa ne pridoda prav ničesar? Ne, pod kožo nam zleze misteriozna podoba Talana. Človeška zver s prezenco, večjo od življenja. Pogled usmerjen navzdol, obraz mu prekrivajo kot noč črni lasje. Orjaške roke, ki z lahkoto zdrobijo človeško lobanjo. Preobrazba v volkodlaka je nepotrebna.

Wer je prav tako neizprosen kar se tiče prikazovanja drobovja, raztrganih človeških udov in pohabljenih trupel, a vseeno v tem aspektu ne pretirava. Vseskozi ohrani minimalističen občutek, kar ga razlikuje od svojih predhodnikov. Bonus točke si pribori z nekaj presenetljivimi smrtmi. Na žalost pa se grozote filma na tem mestu končajo, saj njegov dobršen del predstavlja temačna courtroom drama.

S3jwrBX

Igralci so dokaj neznani, s tem pa toliko bolj prepričljivi. A.J. Cook, Sebastian Roché, Vik Sahay in Simon Quarterman dvignejo film na gledljivo raven in so eden izmed razlogov, zakaj je Wer dostojen poskus oživitve podžanra. Drugo vprašanje pa je, če je slednje sploh potrebno. Navsezadnje še vedno govorimo o volkodlakih, pa naj film še tako dobro zakrinka to podrobnost.

Vtis:

IMDb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *