cover

Boyhood (2014)

Američan Richard Linklater, režiser vidnejših neodvisnih filmskih produkcij, je idejo odraščanja vzel zares in ustvaril največji projekt svojega življenja. Zbral je ekipo igralcev, ki se je srečevala naslednjih dvanajst let in v vsega skupaj 39 snemalnih dneh pod taktirko Linklaterja poustvarila leto življenja neke družine. Nič novega ni, da se je eden vidnejših predstavnik ameriškega neodvisnega filma zaposljuje vprašanju o času. Širšemu občinstvu znana trilogija Before Sunrise/Sunset/Midnight v intervalu osemnajstih let sledi zgodbama moškega in ženske, ki predvsem skozi niz premišljeno konstruiranih dialogov odkrivata svoje bistvo in bistvo starajoče se ljubezni. In ko je Linklater postal oče, se je odločil, da posname film o otroštvu. Ideja o časovnem dokumentiranju življenja posameznika ni popolnoma nova, saj so jo že dobro izkoristili v britanski dokumentarni seriji Up, ki od leta 1964 sledi 14 (zdaj že ne več) otrokom, vsekakor pa je zamisel prvič uporabljena v fikcijskem žanru.

1

Rahlo zavajajoč naslov gledalčevo pozornost na začetku usmeri na šestletnega Masona (Ellar Coltrane), kmalu pa postane jasno, da so družinski odnosi z dečkove perspektive tisti, ki gradijo film in ohranjajo naelektrenost zgodbe. Nikoli ne izvemo več od Masona, prizanešeno nam je s flashbacki ali celo natančno določenim letom dogajanja. Družinsko dinamiko krojijo selitve, puberteta, nepremišljene odločitve, razpadi zvez, odhod na kolidž in eksistencialno krizo staršev, ki se spopadajo s staranjem in metaforično izgubo otrok.

3

Patricia Arquette, ki bo težko ponovila večplastnost vloge ločene mame z grozljivim okusom za moške, ima paradoksalen in neverjetno zaščitniški občutek za varnost otrok. V njihovo življenje pripelje ločitev, alkohol in čustveno nezrele osebe, ki se jim v prvih trenutkih družinske zlorabe uspe zoperstaviti. Masonovo in Samanthino (Lorelei Linklater, hči režiserja) serijo selitev po Združenih državah prekinjajo bolj ali manj redni obiski očeta (Ethan Hawke), ki je zaradi nepokroviteljskega nastopa eden šarmantenjših likov, ko odgovarja na otroška vprašanja o vilincih (“No, technically, no elves,”) ali ko se jim želi približati najstniški nedostopnosti.

4

Zgodba bi lahko zelo hitro lahko podlegla stereotipnim in klišejskim floskulam, pa vendar zaradi svoje enostavnosti in zaradi tega, ker smo zgodbo – ki to v svojem klasičnem pomenu ni – prehoda v odraslost vsi doživeli, ostaja očarljiva. Močno tematiziranu pomenu izobrazbe naproti stoji kup absurdnosti ameriškega podeželja; za petnajsti rojstni dan Masonu babica podari Sveto pismo, dedek pa puško. Mason je, kot se klasičnega antijunaka spodobi, primerno odmaknjen v svoj svet, primerno zasanjan (“So, why didn’t you turn them in [homeworks]? “Mason: “She [teacher] never asked for them.”) in primerno alter, da je še vedno priljubljen pri dekletih. Linklater je Masonov lik gradil vzporedno z odraščanjem igralca; ko se je Ellar začel ukvarjati s fotografijo, je to vključil tudi v filmsko pripoved.

2

Boyhood ni film velikih trenutkov, je prisrčen, na trenutke celo boleč kolaž majhnih delčkov življenja. Največja vrednost je v brezčasnosti projekta, ki jo na trenutke kvari popularna glasba, zaradi katere se vprašamo, če je predirljiv glas Chrisa Martina (Coldplay) v uvodnem prizoru res nujen. Linklater je obdržal klasično statično kamero in urejeno fotografijo (Lee Daniel), tako nevsiljivo, da gledalcu ni potrebno namenjati posebne pozornosti. Čar filma je v tem, da med prizori iščemo spremembe na obrazih gledalcev, hkrati pa se zavedamo, da je mladenič, ki se je ravnokar vselil v študentsko sobo, pred dvanajstimi leti uničil šilček, ker je poskušal našpičiti kamnite puščice.

22boyhood_ss-slide-7umx-superjumbo

IMDb

SG

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *