Clipboard01

Gone Girl (2014)

»Why are women always picking at me?« Nick Dunne, ki ga s pravšnjo mero brezbrižnosti upodobi Ben Affleck, se nekje na polovici filma nekoliko ironično sprašuje, s čim si je zaslužil napad javnosti, zatem ko je na dan pete obletnice poroke izginila njegova žena Amy. Pisateljica knjižne uspešnice Gone Girl (2012) Gillian Flynn se tako v knjigi kot tudi v scenariju letošnjega 149-minutnega celovečerca s skalpelno ostrino loteva institucije zakonskega življenja in problematike družbene izoblikovanosti vlog znotraj te svetinje.

GONE GIRL, from left: Ben Affleck, Rosamund Pike, 2014. ph: Merrick Morton/TM & copyright ©20th

Čeprav je film vsebinsko veren knjigi, mu je režiser David Fincher namenil slogovno usmeritev, ki precej bolj izpostavi absurdnost zgodbe. S tega vidika je dramaturški lok hkrati brezhibno zgrajen, a obenem malce preveč predvidljiv, zaradi česar preobrati ne nosijo enake teže kot v knjigi. Ob zapostavljenosti presenečenj je dodana vrednost predvsem v brezhibni atmosferi tega neobičajnega trilerja. Jeff Cronenweth, ki je za kamero stal tudi pri kultnemu Fight Clubu, s pomočjo glasbe Trenta Reznorja in Atticusa Rossa pričara presenetljivo lahkotno, zlovešče pravljično in na trenutke zelo tesnobno vzdušje, ki z dobro odmerjenim ščepcem norosti in nazornosti vijuga okoli središčne whodunit zagonetke.

cdn.indiewire.com

Toda v produkcijo in Fincherjev izrazit obrtniški stil – roko na srce – sploh ni bilo razloga za dvomiti. Največji vprašaj sta bila glavna protagonista. In čeravno kvaliteta Bena Afflecka niti ni sporna, je bila skepsa ob izbiri nevpadljive Angležinje Rosamund Pike povsem na mestu. Ne nazadnje je celo režiser v enem izmed intervjujev priznal, da o njenih igralskih sposobnostih pred tem ni imel izoblikovanega mnenja. Toda Pikeova je v vlogi razočarane gospodinje Amy ustvarila svojo najboljšo stvaritev, znotraj katere s pridom uporablja prvine overactinga in blesti v z norostjo prežetem hitchcockovskem zaključku. Vseeno pa se je smiselno vprašati, če ji bo tako kvaliteten performans uspelo preseči ali vsaj ponoviti. Kar se tiče stranskih vlog je potrebno izpostaviti igralki Carrie Coon (Margo Dunne) in Kim Dickens (Det. Rhonda Boney) ter Tylerja Perryja (Tanner Bolt).

detail.22774506

Jasno se vidi prednost ogromne količine posnetega materiala, saj so ustvarjalci v 100 dneh snemanja nabrali kar 500 ur gradiva. Rosamund Pike je omenila, da ob koncu snemalnega dne nikoli ni imela občutka, da ne bi realizirala vseh idej, ki jih je imela za posamezne prizore. Potrebno je omeniti tudi pomenljivo, čeprav ne pretirano izvirno rabo klišejskih likov nadležnih javnih osebnosti. Za slednje besedni zvezi spoštovanje zasebnosti in preverjanje dejstev ne pomenita nič, so pa zato učinkoviti pri oblikovanju podsporočil. Ob tem velja omeniti, da morda niti ne gre toliko za posredovanje idej v obliki prispodob, ampak na nek način za dokaj realističen prikaz novodobnega načina komuniciranja in sveta odtujenih posameznikov, v katerem vse bolj izostajata sočutje in empatija; po drugi strani pa je vse bolj važen lasten ego, ki se hrani na podobi (poslovne) uspešnosti in zasebne sreče. Ta pa je pogosto le navidezna. Tako sploh ni čudno, da fotograf mimogrede brezbrižno zakliče Nicku, naj se ja nasmehne ob plakatu izginule žene, ali da se ljudje zbirajo ob Nickovemu baru in se slikajo, ker je to pač kul, ker se o tem v medijih trenutno najbolj govori.

maxresdefault

V tem pogledu je celo zakonska zveza nekakšna prestižna vrednota, a ne zaradi zveze same, temveč zaradi podobe v očeh drugih. Nekakšen projekt, za katerega je potrebno garati, pri čemer je ljubezen pogosto postranskega pomena. Čisti boj za prevlado med spoloma. No, če nismo preveč dramatični, gre pač za ekstremne oblike sklepanja kompromisov. Doseganje lastnih želja prek manipulacije je v tovrstnih zvezah nekaj običajnega. Pogosti sočni dialogi nam posrečeno posredujejo tovrstne ideje. Konec temu primerno obrne stvari na glavo. Dobimo občutek, da je vse skupaj ena sama igra. Vendar ne pozabimo: igra z resnimi in dolgoročnimi posledicami za vse vpletene.

Nevsakdanjemu trilerju – v katerem je secirano partnersko sobivanje, ideal popolne žene in nepristnost javnih podob – pa kljub temu nekaj manjka. Sicer je tematika z veliko žlico kriticizma elegantno vpletena v medijski cirkus, pri čemer ne manjka niti kanček bridkega humorja; a kot vodi manipulativna Amy svojega moža Nicka, tako gledalca vodi že kar pretirano pojasnjevalen in miselno usmerjajoč scenarij. Celota na ta račun (opazno) zaostane za režiserjevima presežnima izdelkoma  Se7en in Fight Club.

Vtis:

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *