h807

The Maze Runner (2014)

Vse težje postaja razločiti najstniške znanstvenofantastične pripovedi o distopičnih družbah, katerih zatiralski režim ogrozi in na koncu tudi poruši izstopajoči glavni junak. Drugačen, radoveden, pogumen; skratka izbrani. Nič drugačen ni protagonist v filmu The Maze Runner, posnetem po svetovno znanem istoimenskem romanu Jamesa Dashnerja. Thomas se v kovinskem dvigalu pojavi na zeleni jasi, obdani z velikanskim betonskim zidom. Brez spomina o svoji preteklosti se pridruži koloniji fantov, ki jih je doletela enaka kruta usoda. Skupaj morajo najti način, kako se zbuditi iz nočne more, njihovo edino upanje pa so mehanična vrata, ki vsako jutro odpro pot v skrivnostni labirint.

The-Maze-Runner-Desktop-Wallpapers

Režisersko taktirko je tokrat prevzel neizkušeni Wes Ball, pod njegov prvenec pa so se kot scenaristi podpisali Noah Oppenheim, Grant Pierce Myers in T.S. Nowlin, medtem ko je za prekrasno kinematografijo odgovoren Enrique Chediak (127 Hours). Film se resda lahko pohvali z razgibano igralsko zasedbo (Will Poulter, Thomas Brodie-Sangster, Ki Hong Lee), ki jo vodi mladi Dylan O’Brien (Thomas), a kaj ko liki hitro zavzamejo svoje stereotipne položaje in so prikazani brez psihološkega vpogleda v razloge za njihova dejanja. Z dobršno mero predvidljivosti se zgodba raje zateka k akcijskemu tekanju po blodnjaku, ki je z vizualnega vidika še najboljši aspekt celovečerca. Režiser Ball je s pridom izkoristil svoje dolgoletne izkušnje na področju kinematografije in računalniško generiranih podob ter ustvaril veličastno podobo labirinta in zastrašujočih nevarnosti, ki prežijo znotraj njega. Ko bi le ustvarjalci izbrali bolj drzen pristop in se znebili logiki nasprotujočih scenarističnih nedoslednosti.

The-Maze-Runner-movie-image

Največji spodrsljaj si The Maze Runner privošči, ko je potrebno razložiti ozadje za osrednjo premiso, po drugi strani pa je pojasnilo tako absurdno, da se moramo vprašati, če nas ne čaka še kakšen preobrat – kot pričakovano se namreč kamere že ogrevajo za snemanje nadaljevanja. Ustvarjalci pa so nam vseeno ponudili dovolj gradiva, da lahko dogajanje umestimo v širši družbeno-politični kontekst. Lahko bi rekli, da film skuša podati komentar o sodobnem sistemu, češ da smo pod pretvezo navidezne demokracije ujeti v kontrolirano okolje, iz katerega pobegnejo le najmočnejši. Borimo se za obstanek in smo nenehno pod pritiskom zunanjih sil, ki nam velevajo, da se moramo prilagoditi ali umreti. Po drugi strani pa bi lahko prav tako rekli, da gre preprosto le za tekanje skozi velikanski labirint.

THE MAZE RUNNERThe Maze Runner spolzi v sivo povprečje filmskih adaptacij young adults knjig, kjer je bolj kot cineastična izkušnja pomemben finančni izkoristek že obstoječe baze navdušencev pisane besede. Težko bi spregledali podobnosti z nekaterimi drugimi proizvodi hollywoodske mašinerije, ki so stavili na istega konja; Hunger Games, Divergent, The Giver, Ender’s Game in še bi lahko naštevali.

The-Maze-Runner-movie-image

Da je bil projekt takšne proračunske teže zaupan v roke neizkušenemu režiserju pa ni tako redek pojav, kot bi morda mislili. Pravzaprav je to za visokoproračunske poletne spektakle vodilnih filmskih studiov postala že ustaljena praksa (Maleficent, Snow White and the Huntsman, Tron: Legacy, Ronin 47, itd.). Gre tukaj za vprašanje nadzora? Kako bolje bi si lahko studijski gigant, kot je 20th Century Fox, omogočil popolno kontrolo nad končnim izdelkom, kot če na režiserski stolček posede novinca. Kaj pa skrb za kvalitetnih filmskih stvaritev željnih gledalcev? Pff.

Vtis:

IMDb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *