518905

Deliver Us from Evil (2014)

V najbolj temačnem filmskem žanru velja spremljati režiserje, ki so se v strašenju gledalcev dokazali že v preteklosti. Eden takšnih je Scott Derrickson, oče srhljivke Sinister. Njegova druga dva, manj posrečena otroka sta še The Exorcism of Emily Rose in The Day the Earth Stood Still. Vsi ti pač ne morejo uspeti. Nekje na vmesni točki se nahaja najnovejša kriminalna drama s priokusom zloveščega Deliver Us from Evil, v kateri je glavno vlogo prevzel Eric Bana.

Sargent Ralph Sarchie (Eric Bana), Santino (Sean Harris) and Men

Za izhodišče je vredno omeniti, da je producent projekta Jerry Bruckheimer, kar ni ravno najbolj spodbudno, je pa scenarij spisan po na resničnih dogodkih temelječi knjigi Beware the Night bivšega pripadnika newyorške policije (kasneje demonologa) Ralpha Sarchiea. No, na nek način. V resnici gre bolj kot ne za marketinško kampanjo (skupaj s filmsko oznako R, ki obljublja hardcore imagerijo), saj film dejansko ne sledi pisani besedi, temveč ubere scenaristično pot Derricksona in Paula Harrisa Boardmana (Devil’s Knot). Primeri, ki jih je opisal Sarchie, so nadomeščeni s hollywoodskemu občinstvu bolj zapeljivimi motivi in figurami. Zgodba je zatorej preprosta, predvidljiva in prežvečena. Slednje na stran, dogajanje vseeno ohrani dovolj prepletov in nenavadnih dogodkov, da nas ohrani pri odprtih očeh. Če ne drugega zaradi tekočega scenarija in nekaj posameznih srce razbijajočih trenutkov.

1175917 - DELIVER US FROM EVIL

Vključimo se v iraško vojno, kjer ameriške čete odkrijejo skrivnostno podzemlje. Vojaki previdno raziskujejo prostor, ko se kar naenkrat znajdejo zaviti v popolno temo. Edini zvok so kriki prestrašenih mož, ki stojijo v reki človeških lobanj, pred njimi pa stena z latinskim napisom. Ponovna zatemnitev. Premeščeni smo v sodobni New York, kjer se posebni detektiv Ralph Sarchie spopada s kruto bolečimi spomini, ki so stranski učinek stresnega dela. Po seriji nerazložljivih umorov mora Sarchie združiti moči z duhovnikom, specializiranim v eksorcizmu, da bi se zoperstavil demoničnim silam, ki mu grozijo.

Kar deluje, je detektivski pristop k boju proti zlu in stranski motiv psihološke raztrganosti osrednjega lika (Če Bog obstaja, zakaj bi dovolil takšna grozodejstva?). Kar ne deluje, je žanrski preplet, ki posrka vse od drame, kriminalke, klasičnega nadnaravnega zapleta srhljivke pa do zaključka z eksorcizmom. Seveda se mora zaključiti z izganjanjem demona, drugega nam ne preostane. Potencial premise, kvaliteten igralski nabor in nekaj pretresljivo krvavih prizorov ne odkupi naštetih pomanjkljivosti.

Izredno posrečen koncept v filmu je vseprisotna spremljava glasbene skupine The Doors. Zakajena besedila ikoničnega Jima Morrisona odlično sovpadajo z videnim in so pohvalno originalen stilski dodatek. Edina težava je, da njihov pomen ni pojasnjen in s tem postavljen v kontekst. Rahlo logična razlaga je, da ime skupine predstavlja nekakšen prehod, skozi katerega vstopa zlo (”Break on through to the other side”).

evil759

”There are two types of evil in this life. Secondary evil, the evil that men do. And Primary evil, which is something else entirely.” Zatemnjene kleti, čudni zvoki in nenadni premiki v ozadju. Vse, kar lahko pričakujemo od sodobne strašilke, a težava je v tem, da smo to že vse videli. Najsi bodi to praskanje po podu sredi noči, otrokovo skrivanje pod odejo ali pa izpad elektrike v najbolj neprimernem trenutku. In potem je tukaj še tipično zatemnjena kinematografija. Enkrat za vselej; če je temno in mizanscena ni razločno osvetljena, potem to ni zastrašujoče, temveč nadležno. Počasni koraki, ki napovedujejo poudarjen izumetničen zvok in lažni jump scare moment, ki se izkaže za družinskega mačka, čemur sledi širok osvetljen kader, ob katerem ponovno zajamemo sapo? Ne, hvala.

Vtis:

IMDb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *