frank-poster03

Frank (2014)

Frank ima na sebi ogromno kartonasto glavo. Vedno. Skrivnostni in enigmatični vodja glasbene skupine je glavno gonilo te nenavadne kombinacije komedije in tragedije, ki se poigrava z običajno narativno filmsko strukturo. Po naključju se mu pridruži še nerodno nadebudni Jon in ekipa je popolna. Toda kdo je Frank in zakaj velikanska glava? Medtem ko se gledalec ob glasbenem eksperimentiranju skupine sprehaja med poloma patetičnosti in odličnosti, nam zgodba skozi interakcijo oseb postopoma razkriva ozadje teh čustveno pohabljenih posameznikov. In prav ta nemirnost v njih pripomore k humorni strani celovečerca, ki se je potihoma prikradel med največja cinematična presenečenja leta. Premeteni, a ne pretenciozni dialogi, nevsiljiv humor s pridihom psihološke drame in večja kot življenje karizma Franka enačijo izvrstni zabavi, ki je vredna večkratnega ogleda. Nepredvidljiv in ekscentričen; izjemen. Frank je nekaj, česar še nismo videli.

frank-image-maggie-gyllenhaal-michael-fassbender-domhnall-gleeson

Frank temelji na komični personi Christopherja Marka Sieveyja (1955-2010), angleškega glasbenika in komedijanta, ki je bil najbolj poznan po skupini The Freshies in njegovem »on-stage« liku Franku Sidebottomu. Ta se je oblačil v stilu 50. letih prejšnjega stoletja in si je želel postati pop zvezdnik. Pri 35 letih je še vedno živel pri materi, ki jo je pogosto vpletel v svoje pripovedi. Ob sebi pa je včasih imel tudi pomočnika »malega Franka«, senčno lutko, ki je bila njegova popolna miniaturna kopija.

Glasba je ustvarjanje. To Frank razume in njegove kreacije so ganljivo nedolžne. Njegova ljubezen do glasbe, ki hkrati postaja umetnost, in iskanje samega sebe skozi glasbo. Posrečen komentar o komercializaciji in sodobnem dojemanju glasbe, ki lahko dodobra uniči njeno bistvo. Kot idejni vodja Frank okoli sebe zbere enakomisleče posameznike, jih oblikuje v skupino in magičnost glasbene ustvarjalnosti se pojavi. Toda vse bolj je skupina poznana in priljubljena, tem šibkejše so vezi med njenimi člani. Glasba ni več pomembna. Njihovo sporočilo bledi. Slika se ponovno sestavi šele v poslednjem, čudovito simbolično pomenskem prizoru.

2Poleg razgibane kinematografije in v najslabšem primeru zanimive glasbene spremljave v filmu spremljamo predvsem izjemne igralske predstave. Režiser Lenny Abrahamson (What Richard Did) je od svojih govorečih pripomočkov izvlekel največ, kar je lahko. Domhnall Gleeson, Maggie Gyllenhaal in Scoot McNairy svoje like predstavijo večplastno in pogosto iracionalno. Vsi imajo nekaj skupnega. Vsi so osamljeni, a skupaj povezani. Vsi si želijo bližine, pa četudi to pomeni preko nenavadnega Franka. In kdo je Frank? Nihče drug kot izjemni Michael Fassbender. Človek je kameleon. Kako zaigrati čustva skozi telo brez pomoči obrazne mimike? Ena najtežjih nalog za še tako vrhunske igralce, toda Fassbender jo opravi z odliko. Opravi jo tako dobro, da gledalec skorajda noče, da bi Frank kadarkoli snel masko.

frank-movie[Spoiler] Toda ob koncu celovečerca Frank vendarle razkrije svoj pravi obraz. Zakaj? Ker je to najbolj pomembno sporočilo filma. Frank je klinično depresivna in čustveno nestabilna oseba, ki se za masko skriva pred kruto resnico. Dobesedno izoliran od sveta, se spopada z boleznijo na svoj način. Toda brez enormne glave je Frank brezizrazen, negotov in izgubljen. Popolno nasprotje Franka, ki smo ga imeli čast spoznavati skozi večino filma. Morda pa le še obstaja upanje zanj. Razgaljen se prikaže na vaji skupine, se s solzami v očeh pridruži vokalu in še enkrat več zavzame svojo “odštekano” vlogo: »Stale beer. Fat fucked, smoked out. Cowpoked. Sequined mountain ladies. I love your wall. Put your arms around me. Fiddly digits, itchy britches. I love you all.«

Vtis:

IMDb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *