Clipboard01

Interstellar (2014)

Hollywoodski stomilijonski težkokategorniki morajo upravičiti širok spekter pričakovanj. To je pravzaprav (zelo pogosto) njihova šibka točka. Režiser Christopher Nolan se uspe temu v veliki meri izogniti, vendar ne v celoti. Medtem ko na robovih galaksije s svojo obrtniško genialnostjo orje med znanstvenim in fiktivnim, na propadajoči Zemlji žanje pridelek scenarističnih banalnosti. Gledalci poleg obvezne dietne koka-kole seveda zobamo popkorn.

Interstellar-2014-Poster-Wallpaper

Nekje v ne preveč oddaljeni prihodnosti smo upehali naš planet. Ta nam vrača s peščenimi viharji in nerodovitnostjo, ki ne dovoljuje izobilja, na katerega smo se na določenih koncih sveta zlahka navadili. Človeštvo se je preusmerilo v kmetijstvo, učbeniki pa potvarjajo zgodovino vesoljnih odprav. Človek naj pri iskanju odgovorov ne gleda v nebo, temveč uperi svoje misli navzdol, k zemlji in zmernemu načinu življenja. Bivši Nasin pilot in inženir Cooper (Matthew McConaughey), ki se ne najde v takšni agrarno usmerjeni družbi, s pomočjo gravitacijske anomalije odkrije zadnje pribežališče svojih nekdanjih delodajalcev. In to ravno v času, ko se pripravljajo na poslednjo odpravo, ki bi lahko rešila človeško vrsto.

6a00d8341bf7f753ef01a3fa7be804970b

Zanimivo je, da je temeljno izhodišče tako izrazito humanistično obarvano. Nolan je v vesoljno odisejo vpletel misel o družini, ljubezni, izgubi in minljivosti življenja. Določene ideje se v primerjavi s trdojedrno znanstvenofantastično platjo na trenutke zdijo nekoliko neumeščene. Kljub temu je prepletanje obeh dovolj elegantno, celo posrečeno in kljub izdatni dolžini filma ne ustvarja občutka razvlečenosti. Mešanje žanrov deluje nekoliko nenavadno, toda glavne slabosti se skrivajo drugje.

Prvi problem so šibki dialogi in scenarij, ki s pričakovanimi in smešnimi zapleti ter na trenutke podcenjujoče razlagalnim pristopom do gledalca, ne postreže z ničemer posebej unikatnim. Problem številka dve so nenavdahnjeni liki. Sploh ženski del. Anne Hathaway kot biologinja dr. Brandova kljub kvalitetnemu igralskemu vložku ne zmore preseči šablonske vloge. Podobno bi lahko rekli za Cooperjevo hčerko Murph (Jessica Chastain). Zaradi več desetletij trajajoče zamere do očeta, ki jo je zapustil, da bi rešil človeštvo, se skriva v iskanju odgovorov v znanosti. Da, prav ste prebrali. Tudi dr. Mann ni osmišljen pretirano bolje. Razumeti je potrebno, da tudi izjemna igralska zasedba v luči tega ne more delati čudežev. McConaughey je prepričljiv kot je v zadnjem času že v navadi, ni pa to njegova najboljša vloga. Igra pač naslednjega vseameriškega heroja, ki sem in tja izusti kakšno, žanru neprimerno enovrstičnico. Celo režiserjev redni sopotnik Michael Caine je tokrat sila nadomestljiv.

interstellar-christopher-nolan-s-interstellar-aliens-wormholes-or-what

Kljub navedenemu pa se v interakciji med igralci skriva dovolj situacij, ki dajo misliti in glodajo po naši sivi skorji tudi po ogledu. Posebej učinkoviti so prizori, ki prikažejo znanstveno posadko Endurancea kot čuteče posameznike, ki imajo kljub poudarjanju racia vsak svojo točko zloma. Nudijo izdaten vpogled v psihološki vidik tovrstne misije in človekovo socialno naravo. Nekaj prizorov gledalca resnično stisne v želodcu in ga pogrezne v sedež. O relativnosti časa, recimo, je bilo povedanega že marsikaj, vendar v filmski obliki še nikoli ni bilo tako morečega prikaza, kaj to pravzaprav pomeni v praksi. V tem pogledu je človeški element uporabljen zelo učinkovito.

interstellar_a

Predvsem pa postane ob razgaljanju idejne zasnove jasno, da primerjava s filmoma Gravity in 2001: A Space Odissey ni na mestu. Da, vsi trije se odvijajo v vesolju in Nolan je za Odisejado tudi odkrito priznal, da je imela na njegov proces ustvarjanja močan vpliv, a gre navkljub številnim referencam in poklonom Kubrickovi mojstrovini iz leta 1968 za vsebinsko zelo drugačna izdelka. Nolan želi v prvem planu prikazati človeško vrsto, ki ji grozi izumrtje. Ob tem se osredotoča na naravo človeka, medtem ko Kubrick v osnovi govori o evoluciji človeštva.

interstellar_poster_0

V obeh primerih pa gre tako tematsko kot tudi z vidika samega popotovanja za doživetje velikih razsežnosti. K temu zelo močno pripomore Nolanova predanost vizualnim prvinam. Z direktorjem fotografije Hoytom Van Hoytemo (Her) sta ustvarila čudovit kolaž kadrov in prizorov: od nekakšnega dokumentarno-apokaliptičnega uvoda, vizualizacije črne luknje pa do prečkanja črvine. Slednje vam bo ob bučanju Zimmerjevih zastrašujočih orgel vzelo sapo. Izjemno. Posebej imenitno so na veliko platno ujete sile gravitacije. Ko se Endurance izstreli s površja in gledalec zre v plamene raketnega pogona je čutiti vso silnost podviga, ob vstopu v vesolje pa nas kar naenkrat zadane »praznost« breztežnosti. Že videno, a še vedno relevantno.

interstellar.black_.hole_

In čeprav Interstellar zelo pogosto vstopa na področje fantastike, vse skupaj deluje verjetno. No, vsaj laikom. Enostavno videnemu verjamemo. Naj to pripišemo dejstvu, da je nad portretiranjem zakonov fizike in vesolja budno oprezal astrofizik Kipp Thorne? Mogoče pa vseeno režiserjevemu tradicionalizmu, zanašanju na praktične učinke in omejevanju doprinosa računalniško generiranih trikov. Podobe, v katere zremo v vesolju, na krovu vesoljskih plovil in tujih planetih, jemljejo dih. Fotografija črnega prostranstva je osupljiva. Škoda le, da je tempo na trenutke tako hiter, da daje premalo časa za gledalčevo naslado. Logična posledica so tudi določene nedoslednosti. Je pa Nolan navsezadnje v intervjujih iskreno priznal, da je v imenu tekočega izdelka pripravljen kršiti kak Newtonov zakon ali dva.

interstellar5

Znanost je pogosto bolj čudna kot domišljija. Interstellar združi oboje, sploh v ključnem aktu. Marsikomu se bo zaplet zdel privlečen za lase, vsekakor pa je v skladu s humanističnim temeljem zgodbe. Nolan poda svoj odgovor oziroma svojo vizijo, zavedajoč se, da s tem pričakovanja mnogih ne bo zadovoljil. Bolj pomembno je, kakšna vprašanja se nam pri tem porajajo. Ni jih malo in niso lahka. Večinoma tudi ni dobrih odgovorov. To je čar človeškega obstoja. Čas je pogosta tematika Christoperjevih celovečercev. Tu jo obdela v povezavi z vprašanji naše smrtnosti in upornosti človeškega duha. Kaj pravzaprav pomeni biti človek? Človeška toplina je prisotna celo pri s humorjem oplemenitenih škatlastih robotih.

o-INTERSTELLAR-TV-SPOTS-facebook

Na trenutke briljantno, na trenutke malce manj. Od kozmične simfonije pa vse do melodramatičnega govora o ljubezni. Svet, v katerem si vesoljni popotniki znova nadanejo skafandre iz prejšnjega stoletja in vozijo retro frčoplane, šviga mimo nas s svetlobno hitrostjo in kljub temu poskrbi, da nedoslednosti ni preveč. Gledalca osupne in hkrati zabava. Namesto klasične pokovke ponudi intelektualni popkorn.

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *