martyrs4

Martyrs (2008)

Odpiranje starih, težkih industrijskih vrat, ihteče dihanje, šepajoče stopicljanje bosonoge deklice. Tresoča kamera ji sledi na prostost. Ozirajoč se nazaj, se s težkimi, toda odločnimi koraki vendarle oddaljuje. Iz njenih sopečih prsi, polnih strahu, se izvijejo kriki nemoči in odrešenja. Takole se začne francoska grozljivka Martyrs, delo režiserja Pascala Laugierja (The Tall Man). Kasnejša uvodna špica poda okvirno zgodbo ugrabljenega dekletca. Lucie (Mylène Jampanoï), sedaj v oskrbi pediatrične bolnišnice, s težavo komunicira z ostalimi otroki. Zapuščina njenih mučiteljev. Edini pravi stik s svetom vzpostavi s pomočjo ljubeče prijateljice Anne (Morjana Alaoui).

martyrsbdcap1_original

Že v uvodnem delu se pokaže režijska in scenaristična pretanjenost podajanja zgodbe. En trenutek smo v zatohlih prostorih zapuščene industrijske cone, v drugem pa spremljamo sproščen družinski zajtrk v s soncem obsijani podeželski hišici. Gledalca ta nasprotja begajo, kar pa dodobra pritegne pozornost. Skodelice polne kave, marmornati kuhinjski pult in snežno bele stene se ob polnjenju potezne puške barvajo v izdatnih odtenkih rdeče. Krvavo mizansceno spremlja tresoča se kamera, ki igrivo menja kadre, se dviguje in spušča, in ko dogajanje to narekuje – se umiri.

Martyrs

Podobni preskoki se dogajajo tudi v vsebinskem smislu. Sedanje dogajanje osmišljajo dobro umeščeni vpogledi v preteklost, ki razkrivajo ozadje dogodkov. Antagonistki sta žrtvi in storilki. Mučenici. Njuna medsebojna kemija in prijateljstvo sta otipljiva, dejanja nasilja, pa tudi zaradi tega niso sama sebi namen; kot je to pogosto značilno za žanr. Za mesarjenjem se namreč skrivajo bolj ali manj upravičeni motivi. Rezi, vbodi in udarci so nazorni, krvavo dogajanje do neke mere stilizirano, trpljenje pa intimno. Še posebej zanimiva je korenita sprememba dinamike v drugi polovici filma.

Martyrs2

Eden temeljnih gradnikov izjemnega vzdušja je zvočna podlaga (Alex in Willie Cortés). Na eni strani elektronsko bučanje, na drugi nežna kulisa klavirja. Glasbena spremljava ob pravih trenutkih poudarja (čustveno) dogajanje in narekuje tempo ter daje iztočnice elementom horrorja. Ti gledalca v navezi z grotesknim vreščanjem in kriki obupa ne puščajo ravnodušnega. In vendar ni najbolj srh vzbujajoča prisotnost, ampak odsotnost. Hladnost in robotskost antagonistov. Mučiteljev, ustvarjalcev žrtev. Nasilje nad ženskami je neprijetno, izostanek čustev ob tem še bolj. Filmska izkušnja je zaradi tega težko gledljiva, njeni prizori se kot mravljinci plazijo po naših mislih. Dobra protiutež temu je odnos med Anne in Lucie. Annina brezpogojna ljubezen služi gledalcu kot razbremenitev in mu pomaga nositi težo videnega. Ob koncu se ponudi vprašanje o strahu pred smrtjo. O tem, ali obstaja drugi svet. A zdi se, da je to zgolj površinski motiv.

martyrs_02_jpg_594x334_crop_upscale_q85

Režiser Laugier je v intervjujih izpostavil pomembnost grozljivk, ki morajo biti področje drznega eksperimentiranja. V nasprotju s tem jih je večina narejenih šablonsko. Tovrstni instantni izdelki ne izzivajo ustaljenih norm, ne izzivajo burne reakcije (pozitivne ali negativne) občinstva, skratka, ne tvegajo. Stavijo bodisi na poceni šok efekte bodisi na preizkušene, malodane v naprej pripravljene narativne okvire. Zaradi takšnega samoomejevanja in podcenjevanja žanra ne zavrtajo globlje v človekovo zavest. Laugier je bil v temačnem, težavnem obdobju svojega življenja. To se čuti. Horror žanr omogoča podajanje in prikaz človekovih najbolj zavržnih dejanj. Realizacijo človekovih največjih sprijenosti. Vendar lahko znotraj umetnosti pride do preobrazbe, ko grdo na nek način postane lepo. Grdo postane medij, ki podaja motive in slika ustvarjalčevo psihološko stanje.

Težko je opredeliti mejo okusnega, sprejemljivega. Verjetno ni malo takšnih, ki filma ne bodo uspeli pogledati do konca oziroma se bodo ob koncu spraševali: Zakaj pravzaprav nekdo posname tako nazoren in krut film? Seveda gledanje filmov ni nujno prijetno opravilo. Francoski celovečerec vendarle ima nekaj napak, ki kvarijo celoten vtis. Tako recimo v drugi polovici popusti primež gledalca in se malce razvleče, obenem pa ravno v tej fazi vpelje nove ideje in ponudi manevrni prostor za nadaljnji razmislek. Imenitna, dobro narejena grozljivka, z zgodbo, ki vleče in ki jo krasita prepotrebna nepredvidljivost in »dodana vrednost«.

Vtis:

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

2 comments on “Martyrs (2008)

  1. Če smem biti odkrit, me je navdušil precej manj kot večino. Scenaristično precej podhranjen in tematsko razmeroma ambiciozen (celo pretenciozen) brez pravega pomena ali globljega sporočila. Zasnova solidna, razplet razočara. Mimogrede: nobene možnosti ni, da bi katerokoli bitje preživelo odiranje kože, zato je v epilogu tudi vsebinsko oz. konkretno dokaj smešen in klišejski. Le moje mnenje,

  2. Glede slednjega se strinjam, sem pozabil omeniti. Vsebinski del pa sem tehtal tudi sam. Po eni strani nima nekega globljega pomena, vendar mi je kljub temu ostal v mislih še kar nekaj časa po samem ogledu. Ponuja nekakšne drobcene ideje za razmislek, obenem pa (res) nič konkretnega. Samo se iz glave niti ne spomnim kakšne grozljivke, ki bi to ponudila? Film mi je sicer deloval dokaj pesimistično, znotraj tega pa je vseeno odrešilna bilka, namreč odnos Lucie-Anna.
    Bolj kot sama vsebina pa me je pravzaprav navdušila izvedba: vzdušna zvočna podlaga, nekaj konkretno grozljivih prizorov in sprememba dinamike na polovici.

Leave a Reply to Lebinger Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *