TheShining_2_1280x960

[Pozor, hud prizor] – The Shining (1980)

The Shining je več kot zgolj grozljivka. Celo več kot film. The Shining je poduk vsem filmarjem, kako ustvariti brezčasno mojstrovino. Prevzet s subtilnimi podsporočili, polbiografskimi detajli in nenavadnimi dodatki, ki morda na prvi pogled delujejo nepomembni, a so v resnici skrbno načrtovani in vsebinsko pomenljivi – za dodatno raziskovanje si lahko ogledate dokumentarec Room 237. Kakršnakoli sinteza bi najbrž tako filmu kot tudi režiserju Stanleyju Kubricku delala krivico, zato se bomo v nadaljevanju raje osredotočili na posamezen prizor. Prizor, ki že več kot tri desetletja buri duhove pravega terorja željnih gledalcev.

the-shining

Psihološki triler The Shining je posnet po romanu Stephena Kinga, toda Kubrick se ni dal motiti in je stvari prevzel v svoje roke. Dodobra spremenjena intenziteta zgodbe, dodani novi vidiki, dodelan simbolizem, navsezadnje drugačen konec. Kubrick ni skrival vedenja, da je zgodbo ponesel na povsem drug nivo. Posledično tudi King ni držal jezika za zobmi in je skozi leta večkrat izrazil svoje negativno mišljenje o priredbi. Zaradi tega je 1997 sproduciral lastno tridelno istoimensko miniserijo. Vsi pa vemo, kako se je to končalo. Kubrick preprosto ne bi bil Kubrick, če v uvodno sekvenco verzije iz leta 1980 (vožnja z avtomobilom – po novem rumen VW hrošč) ne bi vstavil zmečkanega Kingovega rdečega.

Kako je Kubricku uspelo ustvariti eno največjih grozljivk vseh časov, če po lastnih besedah sploh ni imel polnega razumevanja žanra? Dovolj je bilo, da je razumel, kako zastrašujoča je ideja, ko oseba, ki jo ljubimo, kar naenkrat ni več oseba, ki smo jo poznali. Kdo je človek, ki leži poleg mene? In ali bi lahko ranil najinega otroka? Prav to se sprašuje histerična Wendy s svojim sinom Dannyjem. Ko Jack s sekiro vdira v kopalnico, ki je še edino zatočišče pred njeno smrtjo, je dobila svoj odgovor: »Wendy? Darling? Light, of my life. I’m not gonna hurt ya. I’m just going to bash your brains in.«

Twins-at-the-End-of-the-Hall

Groza se ne skriva v temačnih sobanah, temveč na osvetljenih hodnikih med sobanami. Kubrick je to razumel bolje kot kdorkoli, kar je nenehno kazal s svojimi kontrasti med prikazanim nasiljem in žanrsko nasprotujočim ozadjem. Če lahko v A Clockwork Orange slišimo pesem Singin’ in the Rain in nenehno uporabo klasične glasbe ter slikarskih umetnin, in če v Full Metal Jacket vojaki po doživeti grozi prepevajo otroško pesem risanega junaka Mickeyja Mousea, potem v The Shining briljantni Jack Nicholson (svojo vlogo in vlogo Shelley Duvall je opisal kot najtežjo v karieri) brez zadržkov imitira igro skrivalnic in citira pravljico treh prašičkov. Nato pa citat: »Here’s Johnny!« Kaj to pomeni? Nič drugega kot uvodni slogan televizijske pogovorne oddaje The Tonight Show, ki jo je v 50. letih vodil znani Johnny Carson. Toda ponovno, tisto, kar doda k udarnosti danes kultne enovrstičnice (improvizirana s strani Nicholsona), so predvsem okoliščine in način, na kakršnega je uporabljena. Ne smemo pa pozabiti tudi na zloveščo glasbeno spremljavo in igralski presežek glavnih akterjev. Za snemanje prizora so potrebovali kar tri dni, ker pa je bila uporabljena prava sekira, so morali priskrbeti tudi več kot šestdeset vrat. Rezultat kaže, da je bilo vredno truda.

IMDb

G. Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

2 comments on “[Pozor, hud prizor] – The Shining (1980)

  1. Vsekakor velik film, vreden globlje analize — ki se je sam do danes še nisem lotil, ker ne vem, ali bi to zmogel in znal. Je pa dejstvo, da je King v zgodbo vtisnil (tudi) vtis kompenzacije zaradi lastnega večletnega alkoholizma (in s tem povezanega nasilja), paranoični Kubrick pa je te motive potem “oplemenitil” z mizoginijo in svojimi fobijami glede družinske disfunkcije, nevrotičnosti relacij s potomci, strahu pred intimnostjo in svoje frustracije zaradi nerazumevanja vloge seksualnosti oz. večne psihosocialne “bitke” med spoloma.

    1. Lepo povedano. Mislim, da ti bi šla analiza kar dobro. Zanimivo mi je bilo, da je imel King kar nekaj težav s Kubrickovim prikazom lika Wendy, pa tudi nasploh celotnega tona filma. Da ne omenim, da se ni strinjal z izbiro igralcev. To je bil spopad dveh egov.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *