thebabadook4

The Babadook (2014)

Prava groza se ne skriva v temi, temveč v človeškem umu. Ni je pošasti, ki bi enačila propadanju razuma in počasnemu drsenju v norost. Navsezadnje se je veliko lažje spopasti s fizičnim stvorom, kot preobraziti naša notranja izčrpavajoča stanja, ki so lahko resnično uničujoča. The Babadook je temačna drama o mati samohranilki, ki se bojuje tako z lastnimi demoni moževe smrti kot tudi s težavnim otrokom, ki jo vztrajno potiska proti robu prepada. Kaj se zgodi, ko človek enostavno ne prenese več napora? Pojavi se gospod Babadook, zlovešča pojava, ki prevzame vsak delček tvojega življenja. In kaj ko skrivnostnega gosta ne vidi nihče drug. Ko ga enkrat spustiš noter, takrat je že prepozno. Nizkoproračunsko avstralsko odkritje, ki blesti v svoji sivkasti kinematografiji in simbolično pomenljivih prizorih, je pretresljiva študija o depresiji in žalovanju, ter nazorno pokaže, da obstajajo sile, ki so močnejše od ljubezni med materjo in otrokom.

the-babadook-54bfd5c5e9ac1

Veliko je govora o izumiranju žanra grozljivke. Kako primanjkuje originalnih idej, premišljenih scenarijev in inteligentnih likov. The Babadook je pravo nasprotje temu, a je še vedno ostal dokaj neopažen v širši filmski skupnosti. Zakaj? Odgovor se skriva tudi v pričakovanju občinstva. Žalostna resnica je, da si želimo gledati predvsem nadnaravne pošasti, prikazni, duhove, deklice, ki počasi lezejo iz televizorja, strašljive žive lutke, demonske sile ali pa preprosto brezpomensko krvavo pobijanje. Zato ni nič čudnega, da se je promocija osredotočila predvsem na stvor, ki terorizira drugače popolnoma običajno in srečno družino. Ali pa sveže poročen par na izletu v divjino. Ali pa pet srednješolskih prijateljev, ki si želijo zgolj sprostitve v stričevi zapuščeni koči. Babadook ni film o pošastih. Posledično je bilo veliko gledalcev nemudoma razočaranih in odvrnjenih od sicer inovativnega in mojstrsko zrežiranega celovečerca.

thebabadook1

The Babadook bi po atmosferi še najlažje primerjali s klasiko Rosemary’s Baby, kjer liki in zgodba presežejo zaplet. Kot je blestela Mia Farrow, blesti Essie Davis. Zakaj njena vloga ni dobila večjega priznanja, je izven zmožnosti razumevanja. Postopno drsenje v norost že dolgo ni bilo prikazano s tako intenziteto. Režiserski prvenec Jennifer Kent razumljivo ni presegel praga svetovne prepoznavnosti. Kakopak. Medtem ko so kinematografe raje zasedali V/H/S: Viral, The Quiet Ones in Annabelle. Eden izmed najstarejših in temeljnih žanrov ne izgublja na svoji vrednosti. Dobre grozljivke še obstajajo, le poiskati jih je treba.

Nova mapa2

Zgodba deluje zaradi sivkaste, brezizrazne in moreče kinematografije. Pomanjkanje barv dopolnjuje duševno stanje glavne junakinje, gledalcu pa pusti sila neprijeten občutek. Prav lahko se zgodi, da vas film sprva ne bo navdušil, ampak bo subtilni strah na vas začel delovati šele po ogledu oziroma po tehtnem premisleku o videnem. Lahko bo to posamezen prizor, odmaknjeno vzdušje ali pa samo glas Babadooka. Izvrstno pa je tudi delo kamere in postavitev kadrov, kar je v grozljivki pogosto spregledan element. Po drugi strani pa je večkrat uporabljen klišejsko in neučinkovito. Drugi del vizualne celostne podobe je gospod Babadook. Vedno izven svetlobe, premikajoč se v sencah že tako temačnih soban s svojim globokim raskavim klicem: “Ba-ba-ba… dook! Dook! DOOOOOKH!” Prav tako srhljiva je slikanica, ki je povod vsega zlega v filmu. Otroško igrive, a vsebinsko neprimerne rime v kombinaciji z na nemškem ekspresionizmu temelječih slikah so nadvse impresivne. “If it’s in a word or in a look. You can’t get rid of the Babadook. I’ll wager with you. I’ll make you a bet. More you deny, the stronger I get. The Babadook is growing right under your skin.”

thebabadook3

[spoiler] Amelia je vdova, ki jo preganja spomin na pokojnega moža. Ta je umrl v prometni nesreči na noč, ko se jima je rodil otrok. Minila so leta, a Amelia je še vedno pod stresom, vedno utrujena in depresivna. Podzavestno krivdo prenaša na svojega sina Samuela, ki trpi za hudimi čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Njun odnos se zaostruje in krivda se pretvarja v sovraštvo. Hkrati bi za sina storila vse. Fant ima bujno domišljijo in verjame, da mater razžira neznana pošast. Prav taka, kot se pojavi v skrivnostni otroški knjigi, ki jo Amelia najde na knjižni polici. Pisateljica Amelia, je potrebno dodati. In prav taka, kot jo lahko v nekem trenutku vidimo na televizijskem zaslonu. Po prihodu neobičajnega gosta tako hitro spoznamo, da ni otrok tisti, ki ima težave, temveč Amelia. In Babadook je preprosto povedano manifestacija uničojoče sile njenega žalovanja. Ne moreš je odmisliti in ne moreš je zanikati. Vedno je tam nekje na dnu. V kleti. Čaka in zastruplja. Amelia se ni zmožna soočiti z bolečo moževo smrtjo, toda šele ko jo sprejme v svoje življenje in se z njo nauči živeti, takrat bo našla mir. In točno to stori. V kleti, za katero pravi, da je Samuel še premlad, z ličinkami nahrani Babadooka. Ne skuša ga odstraniti iz svojega življenja, ampak ga prizna, nadzoruje in se z njim nauči živeti.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

6 comments on “The Babadook (2014)

  1. Čeprav sem ga gledal že pred leti in sem že mnogo pozabil, ga imam v spominu kot odličnega. Ne razumem, zakaj ni bolj cenjen. V svojem vtisu govoriš o kolektivnem nezavednem in simboliki Bafometa. Lahko morda malce bolj pojasniš svoje razumevanje zadnjega prizora in njegov pomen?

  2. https://virtualborderland.files.wordpress.com/2012/09/lovely-molly-demon.jpg

    -SPOILER-

    Huh, zdaj si me pa dobil, tudi jaz sem zadevo videl že nekaj časa nazaj. Bafomet je peklenski lik oz. hudič, ki so ga med drugim menda častili tudi vitezi templjarji (priporočam “Sveta kri in sveti gral”, odlična knjiga) in ga povezujejo s simboliko konj ter z nebrzdano seksualno energijo. Okultist Aleister Crowley (1875–1947) pravi, da “je hudič zgolj poosebljenje freudovskega arhetipa, skupek travm oz. božanstvo tistih, ki so predmet našega sovraštva”. Molly je bila v otroštvu žrtev očetove spolne zlorabe (zaradi česar je pozneje padla v zasvojenost z mamili) in njena neozdravljiva travma zdaj spet prihaja na plano kot vse hujša duševna motnja (spodbujena še z razočaranjem nad odsotnim, nezvestim možem in sprevrženim krajevnim pastorjem), ki jo sprva zanika in se ji upira — v zadnjem prizoru pa se izčrpana in psihično izžeta nemočno preda lastni patološki samouničevalni strani, ki jo je nezavedno pozunanjila oz. projicirala v demonsko bitje s konjskima glavama (njen oče je nekoč redil konje in v njem vidi “hudiča”) — skratka, nepovratno gre “čez rob” blaznosti in kot normalna oseba (ter tudi dejansko) izgine za vedno. Čisto zadnji prizor z njeno sestro (ki izteguje roko v prazno temo shrambe) navaja na misel, da tudi njo načenja družinska neuravnovešenost in bo morda še sama šla po Mollyjini poti. Seveda je pa to zgolj moja interpretacija, če logično povežem zgodbo, slike in občutke. (Hočem reči: sploh ni nujno, da je še sam režiser tako mislil.)

  3. Jung (1972: 3) pojasni; ” Globjo plast psihe sem imenoval kolektivno nezavedno, ker ta del ni individualen, temveč univerzalen … njene vsebine so več ali manj povsod enake in se izražajo enako v vsakem človeku. Z drugimi besedami; ta del je identičen za vse in predstavlja psihični nivo izven-osebnostne narave, ki je prisoten v nas vseh.” Osebno nezavedno je prepleteno s kompleksi – to so skupki psihičnih elementov, ki se vzpostavijo okrog emocionalno občutljivega jedra. Vsebujejo osebnostni material, ki izrazličnih razlogov ni bil sprejet v zavestno sliko o sebi, zato si je poiskal prostor v nezavednem. Jedro deluje kot magnet in vleče k sebi vsebine iz vsakdanjega življenja, ki imajo enak čustveni naboj.. Kadar se kompleks razreši (npr. v psihoterapiji) in postanejo njegove vsebine ponovno zavestne, ima človek občutek na novo pridobljene energije.

    Kolektivno nezavedno pa je sestavljeno iz avtonomnih kolektivnih vsebin oz. arhetipov, ki iz svoje globine uravnavajo strukturo in dinamiko človekove psihe. Predstavljamo si jih lahko kot matrice, na podlagi katerih gradimo svoje osebne izkušnje. So kot vzorci ali sheme, po katerih se odvija življenje – rojstvo, odraščanje, iskanje partnerja in dvorjenje, razmnoževanje, skrb za svoje mlade, zrela leta, starost in smrt. So faze razvoja, stare kot človeštvo in enake za vse ljudi, vendar je osebna izkušnja posamezne faze individualna. Nekateri psihologi (Hillman, Somers, Wilber) celo pravijo, da ni osebnost tista, ki ima arhetipe, ampak so arhetipi tisti, ki nas imajo v svojih rokah.. Kadar vsebine iz kolektivno nezavednega področja pridejo v zavest, človeku ne dajo energijo kot razrešeni kompleksi, ampak jih čutimo kot tuje, čudne in včasih grozljive.”

  4. p.s. Mimogrede, ampak saj to verjetno veš: -SPOILER- Molly je lastnega očeta ubila in zdaj jo preganja spomin na svoje zavrženo dejanje.

  5. Hvala za izčrpen odgovor. Predvsem prvi del odgovora mi je v veliko pomoč, saj nisem bil seznanjen s simboliko Bafometa. Hja, glede na to, da je režiser zadnji prizor umestil šele kasneje (najprej naj bi Molly samo odkorakala v gozd), je povsem možno, da je imel drugačno razlago, čeprav se kar strinjam s tvojo. Bitje na koncu naj bi imelo celo tri glave. Všeč mi je, da je videno odprto za razlago posameznika in da ni vse podano linearno, tako kot za smrt očeta izvemo skozi scenarij.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *