url111

Force Majeure (2014)

Višja sila švedskega režiserja Rubena Östlunda je njegov četrti celovečerec, v katerem izziva človeško (ne)sebičnost v ekstremnih okoliščinah. Kaj narediti, ko se ljubljeni ne odzove v skladu s pričakovanji? Ali drugače: kaj narediti, ko presenetite samega sebe? In prav osvežujoče je videti filmsko pripoved, ki se ukvarja s spremenjeno vlogo moškega v družini, čeprav je, če smo čisto iskreni, za to že malo pozno. Sveža filmska pripoved z zanimivi režiserskimi prijemi spremlja mlado švedsko družino na počitnicah v francoskih Alpah. Oblečeni so v nove kombinezone in barvno ujemajoče se smučarsko perilo. Zobe čistijo z električnimi krtačkami in obedujejo na hotelski terasi. Ko se med kosilom proti njim začne valiti – sicer nadzorovan – snežni plaz, pa oče Tomas (Johannes Kuhnke) pograbi službeni telefon in ženo Ebba z otrokoma prepusti oblaku snežnega prahu. Ko se ta poleže, se s pobešenimi rameni vrne k družini, ki v tišini nadaljuje s kosilom. Povod za krizni družinski zaplet je na pladnju. Ebba podvomi v moškost “glave družine”, Tomas trmasto zanika svoje dejanje, otroka pa čutita, da je nekaj narobe.

maxresdefault

Težko bi rekli, da se nam kateri od likov blazno prikupi: sicer proporcionalno pravilna otroka sta obsedena s cepetavim izsiljevanjem in elektronskimi igračami, Ebba (Lisa Loven Kongsli) je rahlo nevrotična (kolikor so pregovorno hladni severnjaki pač lahko), Tomas pa tako prozoren, da bi ga najraje stresli za ramena in mu malo zakričali v uho. No, že v naslednjem trenutku bo Tomas kričal nazaj in nas v enem bolj mučnih filmskih prizorov 2014 spravil v zadrego. Po tem ko njegovi ženi alkohol razveže jezik in Tomasa obtoži strahopetnosti, se ta zlomi in razjoče.

force-majeure-brushing-teeth-force-majeure-is-one-of-the-best-most-daring-satires-ever-to-hit-the-screen

No, razjoče … Johannes Kuhnke tuli tako na glas, da se gledalcu najprej zasmili. Ko pa se začne drgniti na lastnih solzah, pa postane neprijetno. Tako za gledalca kot za Ebbo. Bolj kot moževa čustvena stabilnost jo skrbi odlična hotelska akustika, ki goltajoče Tomasove vzdihe nosi po stavbi. Govori se, da se naj ravno zaradi dolžine tega prizora film ni uvrstil na tekmovalni program filmskega festivala Cannesu. Mogoče je prizor zmotil tudi Akademijo, ki je film spregledala pri nominacijah za tujejezičnega oskarja. Mimogrede, dva – torej polovica – njegovih celovečercev – sta bila izbrana kot uradna švedska kandidata za oskarja.

url

Kompozicijsko zabavni glasbeni preseki in panoramski posnetki zasneženih pobočij, ki se jih ne bi branil noben promocijski video turističnih krajev (režiser je svojo kariero je začel s snemanjem amaterskih smučarskih filmov), poskrbijo, da gledalec zadiha med včasih dolgimi scenami, ki so Östlundoc zaščitni znak. Piker humor mestoma spominja na francoske komedije, prepričljiva igra Kuhnkeja in Kongslijeve pa tudi v resnici ne rabi daljših dialogov, ki bi krajšali intervale nerodne tišine.

NEW KEY ImageVaultHandler-0-2000-0-1125-crop

Višjo silo težko kvalificiramo za filmski material prvih zmenkov – razen seveda, če bi post-ogledno debato radi spremenili v izmenjavo sumničavih pogledov in se spraševali v katerem trenutku bo vaš spremljevalec ucvrl v noč – zagotovo pa film lahko pospravimo v predal skupaj s tistimi, ki nam bodo ostali v spominu, vendar nismo čisto prepričani, če jih želimo videti še enkrat.

Vtis:

IMDb

SG

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *