Clipboard01

Ex Machina (2015)

Kako daleč je znanost in tehnologija od poustvaritve človekovega uma? Stvaritve umetne inteligence, ki je ne bomo več sposobni ločiti od naravne zmesi razuma in čustev? Frankenstein je v neživo vdahnil življenje, Harrison Ford je v Iztrebljevalcu lovil replikante, Alex Garland pa v svojem režiserskem prvencu na temo razmišljujočih robotov postavlja za odtenek drugačna, a še toliko bolj pronicljiva moralna in etična vprašanja.

Ex Machina Movie

Caleb (Domhnall Gleeson) je nadarjeni programer v podjetju Bluebook. Izmed vseh sodelavcev je prav on izžreban za enotedensko spoznavanje z lastnikom, skrivnostnim milijarderjem Nathanom (Isaac Oscar). Calebu kmalu postane jasno, da zlata vstopnica ne odpira vrat v tovarno čokolade, temveč v raziskovalni laboratorij, kjer bradati Wonka, novodobni genij, v odročnih predelih Aljaske skriva svoje revolucionarno delo – napredno androidinjo Avo.

Aljaska je v resnici Norveška, glavnina filma pa je posneta v čudovitem hotelu doline Valldal. Slikovita pokrajina s svojo mogočnostjo navdihuje podobno kot temno prostranstvo, moderni kompleks pa s sterilnimi hodniki in omejenim dostopom do prostorov spominja na utesnjujoča vesoljna plovila.

Ex-Machina-in-Norway

Žanr znanstvene fantastike je in bo imeniten poligon za razmislek o prihodnosti naše vrste in človekovih večnih bivanjskih tegobah. Kolikšne širine oziroma idejne globine bo deležen gledalec je odvisno predvsem od dobro zastavljenega scenarija. Garland je svojemu opusu kvalitetnega pisanja (28 dni pozneje, Sončna svetloba, Dredd, Plaža) kar nekako pričakovano dodal nov odličen izdelek. Izdelek, ki predstavi umetno inteligenco kot naslednji evolucijski korak človeštva.

Osrednjo nit sestavlja niz pogovorov med Avo in Calebom. V osnovi gre za svojstven Turingov test, cilj katerega je določiti, ali Ava dejansko razmišlja (podobno) kot človeško bitje. Dobro zastavljeni dialogi in odlična kemija med igralcema povsem opravičita odsotnost akcijskih elementov, ki bi verjetno le odvračali od premisleka o številnih zanimivih vprašanjih kot npr. ali lahko robot misli in čustvuje kot človek? Ali bodo androidi kdaj sanjali električne ovce? Ali nismo nemara tudi mi »zgolj« sprogramirana bitja, naše odločitve pa rezultat procesov, ki jih še ne razumemo dovolj dobro?

large_ex

Dodatno dinamiko vnaša seksualnost Ave, kar se je izkazalo za učinkovito že v Jonzejevem celovečercu Ona. S čustvi nabite dialoge, ki vodijo v manipulacijo in prevpraševanje o resničnih namenih vpletenih, nekoliko pokvari slabo tempiranje, saj ni izrazitega dramatičnega vrhunca, ki bi nadgradil sicer dobro zastavljen psihološki triler. Počasnost sama po sebi ne bi bila problem, če bi se vsebinski vidik postopoma nadgrajeval, tako pa, ko so enkrat vse karte na mizi, film enostavno ne postreže s presežno vrednostjo, prizorom ali mislijo.

Kar se tiče tehnične izvedbe je situacija podobna. Delo s kamero je dobro, čisti videz sovpada z zgodbo, vendar stilistično ne naredi nič omembe vrednega. Vendarle pa velja še enkrat omeniti izjemno fotografijo norveške pokrajine, kot tudi vzdušno minimalistično zvočno podlago, in pa subtilno rabo posebnih učinkov. Zares navduši realizacija mehaničnega telesa Ave.

machina2

Najboljši element pa so prav gotovo igralski performansi. Moški par Isaac in Gleeson sta odlična in opozarjata na to, da se nista po naključju znašla v igralski zasedbi novega dela Vojne zvezd. Posebej Oscar Isaac je izjemen, kar pa gre pripisati tudi temu, da je lik v osnovi zelo dobro zastavljen. Nathan filozofira, teoretizira, prekomerno pije in pleše, hkrati pa ohranja dobro mero nepredvidljivosti in je kljub moralno spornim dejanjem vseskozi všečen. Vse nianse človeškega in robotskega repertoarja pa prefinjeno zadane tudi švedska igralka Alicia Vikander, ki je svoj talent pokazala že v zgodovinski drami Kraljeva afera v navezi z Madsom Mikkelsenom.

Film , ki temelji na dodelanemu scenariju ter dobri in (še) ne pretirano zvezdniški zasedbi, je primer inteligentnega, na vsebino osredotočenega ZF-ja. Pozornemu gledalcu ne bodo ušle številne reference in pomenljivi citati. Vmes se znajde celo zelo posrečen poklon Vročici sobotne noči, kar je kljub kratkosti lepa popestritev. Vsekakor nekaj za filmske navdušence. Povprečnost drugih vidikov in izostanek unikatnega vrhunca naj vas zato kljub vsemu ne odvrneta od zgodbe, ki v naslovu »pozabi« na deus, namesto tega pa se bolj posveti filozofskemu razmisleku ter v ospredje postavlja mislečo in čutečo mašino.

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

3 comments on “Ex Machina (2015)

  1. Sem ga že videl pa mi začuda ni šinil v glavo ob ogledu. Dober, samo spet ne zadovolji povsem.

  2. Ampak že od Iztrebljevalca, sploh pa od katastrofalno prevedene knjige mi ni bilo jasno, zakaj bi kdo sploh sanjal ovce oziroma o ovcah. Električne ali ne. Ovce so morda simbol uspavanja, ko jih morda šteješ, da zaspiš. In ko jih šteješ je čisto vseeno ali so namišljene električne ali namišljene “navadne”.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *