pasolini3 - Kopija

Pasolini (2014)

»Narativnost je mrtva. Obžalujmo jo,« izreče Pier Paolo Pasolini, eden izmed najbolj vplivnih in škandaloznih italijanskih režiserjev prejšnjega stoletja, ko piše novo delo, ki bo napadalo družbeno sprejemljive norme in mero dobrega okusa. Čez nekaj ur bo režiser famoznih filmov Accattone (1961) in Teorema (1968) mrtev. Delno požgan in z izmaličenim spolnim organom bo polomljenih kosti ležal z obrazom, obrnjenim proti tlom. To je njegov poslednji dan.

032990

Prične se v temi. Na filmsko platno sveti žarek svetlobe. Pasolini si ogleduje Salò, njegov zadnji in bržkone najbolj provokativni film. Njegova spolno mazohistično nazorna dejanja so tako kot vsaka druga stvar politična. Že v naslednjem kadru vidimo skupino mladih fantov, ki sredi polja v vrsti čakajo na oralno potešitev. Gledalec prvič izgubi sled narativni strukturi in se zgrozi nad videnim. Kolaž fragmentov, ki ga sestavljata dva izmed njegovih nedokončanih projektov in adaptacija dogodkov njegovega zadnjega dneva, je vse prej kot običajni biografski  izdelek. Pasolini je poetični in impresionistični pogled na človeka in njegovo razumevanje sveta.

Zbudi se v objemu mame. Čez dan se druži z družino in se spušča v politične dialoge z novinarji. Pasivno opazuje, nato aktivno spregovori. Pred seboj vidimo človeka, ki išče intimnost. Človeka, ki se izraža skozi pisanje. Ustvarja zgodbe in piše scenarij, ki ga narekuje s šarmom in s prefinjeno umirjenostjo. Zakrit s sončnimi očali izraža misterioznost, s svojo držo intelektualnost. Willem Dafoe je popolna izbira za upodobitev njegove karizme. Z odmerjenim občutkom za utelešenje likov odlično zajame manevrizme in psihološki nazor režiserja, ki v nekem trenutku novinarju reče: »Filme bi ustvarjal, četudi bi bil zadnji človek na svetu.« To pa je tudi višek tega, kar izvemo o njem. Izražene misli so namreč le delček človeka, ki bo gledalcem, ki z njegovim življenjem niso seznanjeni, ostal dokaj nepoznan tudi po ogledu.

prenos

Najbolj udarni izseki v filmu so prav tisti, ki prikazujejo Pasolinijev razširjeni um. Brez da bi izgubil stik z realnostjo je režiser Abel Ferrara uspel z njimi vzbuditi imaginacijo in čustva, ki jih je nemogoče izraziti samo s pisano besedo. Zamaknjeni kadri in zvok ustvarjajo utopično idejo, medtem ko se borijo predvsem s prikazom Pasolinijeve seksualnosti. Ferrara je vsekakor bolj kot za dramatičnost zainteresiran za duhovnost osrednjega lika. To pa je uspel zajeti prav z odmikom od običajne filmske oblike. Ker pa je žanrsko izstopajoč, hkrati Pasolini vsebinsko ali tehnično ne ponudi prav nič razodevajočega.

Kombinacija naslova, režiserja in glavnega igralca zveni kot recept za meje žanra premikajoč film, toda Pasolini je vse prej kot to. Ferrara je raje izbral bolj umirjen pristop, kot je zanj značilno. Američan se skozi kariero nenehno sprehaja med umetnostjo in katastrofo, a se je tokrat več kot očitno moral prilagoditi okrnjenemu proračunu. Nastal je intelektualno zahtevnejši pol-biografski film, katerega največja težava je, da ni namenjen za gledalce brez predhodnega znanja. Ne predstavi točke osredotočenja in ne prikaže magnitude subjekta. Za nekatere odličen, za druge slaboten, površinski in nesmiseln. Vsekakor neobičajen, kot se to za velikega Pasolinija spodobi.

willem-dafoe-pasolini

»Film je nikoli končan posnetek,« je nekoč dejal marksistični intelektualec in filmski provokator, katerega življenje bi lahko prikazali iz tisoč zornih kotov. Pasolini je le eden izmed njih, ki s svojo preprostostjo očara in hkrati odvrne. Še najbolj moteči so vmesni kadri spolnih objektov, ki so namenjeni zgolj in izključno sami sebi. V njihovi edini funkciji šokirati gledalca so več kot neuspešni, izpadejo le prisiljeno in odveč. Podobno je s sprehajanjem jezika med italijanščino in angleščino ali pa z nebrzdanim preskakovanjem med sedanjostjo in sanjam podobnim sekvencam, ki upodabljajo pisateljeve osnutke. Se za njimi skriva kakšen poseben razlog? Seveda ne. Dajo pa filmu nenavaden ton in begajočo kvaliteto, ki ga ločujeta od podobnih kinematografskih izdelkov.

pasolini-willem-dafoe

Pasolini zbledi v svoji praznosti. Brez zgodbe, zapleta ali vizualno privlačne kinematografije gledalcu ne ponudi dosti več kot soliden uvodnik v spoznavanje v svetu filma huronskega imena. Begajoč v svoji formi in pomenu, mu služi zgolj kot neko posvetilo. Na prvem mestu je atmosfera, ne moč dogodkov. Tako gledalca kar malce preseneti nenaden konec s smrtjo, ki nikakor ne sledi toku dogodkov, ki smo jih spremljali do tistega trenutka. Razlog za to je po vsej verjetnosti dokaj realistična režiserjeva vizija o poslednjih urah Pasolinija, ki pa hkrati terja intenzivnost filmske izkušnje. Vase usmerjeni izdelek se izogne razodetju okoliščin in identitet morilcev. Njegova smrt tako še danes ostaja skrivnostna, kot je bila pred štiridesetimi leti.

Pasolini je dostojen površinski vpogled v psiho posebneža, ki je prerodil italijansko, pa tudi svetovno filmsko umetnost. Moža, ki ga je definirala njegova homoseksualnsot in agnostična miselna naravnanost. Pasolini je ustvarjal zase, s svojo filmografijo pa je prikazal unikatnost in izjemno družbeno kritičnost ter pronicljivost, ki ga še danes uvršča med bolj kontroverzne režiserje in umetnike. Obvezen ogled za se vse oboževalce, priporočljiv ogled za vse tiste, ki boste to še postali.

Vtis:

IMDb

Jerman

 

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *