Clipboard01

Dokumentarca o genocidu, za katerega svetu ni bilo mar

Na prelomu tisočletja je ambiciozni teksaški režiser Joshua Oppenheimer v Londonu iskal idejo za film. Leta 2001 je bil nepričakovano povabljen, da v Indoneziji naredi dokumentarec o delavcih na plantaži, ki se želijo povezati v sindikat. Ob obisku otočja med Indijskim in Tihim oceanom je izvedel, da je tamkajšnja oblast med letoma 1965 in 1966 izvršila pokol nad nasprotniki vlade. Te so označili kot komuniste. Storilci so umorili več kot milijon ljudi. Do danes za ta dejanja niso odgovarjali. Še več, v njihovi domovini uživajo status junakov.

the-act-of-killing_photo

V letu 2012 je najprej izšel dokumentarni film Teater ubijanja, ki si je med številnimi nagradami prislužil tudi nominacijo za oskarja. Oppenheimer razkriva t. i. gangsterje, vojne zločince, ki so v imenu vlade izvajali čistke. Državni rablji so pobili več kot milijon komunistov, v Teatru ubijanja pa se teh pobojev spominjajo z nasmehom na obrazu. Režiserjev indonezijski prvenec je bil deležen številnih kritik, saj naj bi s pretirano dramatizacijo zasenčil ta zavržna dejanja. Teksaški ustvarjalec se je razkrivanja temne preteklosti lotil na pretanjen način: eksekutorji v lastni režiji ustvarjajo prizore, ki jih tudi sami odigrajo. Končni izdelek je mešanica med dokumentarcem in igranim filmom, učinek na gledalca pa zaradi tega še večji.

the-act-of-killing

Oppenheimer se je nato odločil posneti še drugi film, saj se je v desetih letih zbiranja intervjujev nabralo ogromno materiala. V Pogledu tišine se je indonezijskega genocida lotil iz drugega zornega kota. Optik Adi se v seriji pogovorov na miren način sooča z ljudmi, ki so izvrševali poboje v t. i. pokolu Kačje reke. Med drugimi so ubili tudi Adijevega starejšega brata. Nekateri zanikajo obtožbe, nekateri kažejo znake obžalovanja, nekateri mu grozijo. Soočenja razkrivajo grozljive podrobnosti, ki niso bile nikoli razrešene; morilci in svojci pobitih pa so sosedje.

the-look-of-silence

»Filma se dopolnjujeta«, pravi Joshua Oppenheimer, ki upa, da celota nadgradi tematiko. Nepopustljivi bes prvenca postavi ob bok obvladanemu trpljenju. Jeza se umakne potrtosti. Pri delu so mu pomagali številni Indonezijci. Večina je anonimnih. »To niso intervjuji, to so soočenja«, izpostavi ameriški režiser, ki se zaveda občutljivosti teme. Želel je ujeti različne vidike občutenja krivde, jeze in nemoči posameznikov. »V idealnem primeru je poleg udeležencev v neugodnem položaju tudi filmar, zaradi česar kamera ni več problem. Kamere ljudi pravzaprav silijo v opravičevanje ali priznanje krivde. Ali da se preprosto razjezijo.« Namen obeh dokumentarcev je bilo doseči spremembo, saj je predvideval, da svetu ni mar.

Nominacija za oskarja je poskrbela za publiciteto in odprla diskurz o genocidu. Predstavnik indonezijskega predsednika je zavrnil pomembnost dokumentarnih filmov, saj naj bi to ljudje tako ali tako vedeli. »Šlo je za zločine proti človeštvu, sedaj potrebujemo resnico in spravo. Vendar ne potrebujemo Joshue, da nas v to prisili.« Oppenheimer se tega dogodka spominja z nasmehom na obrazu, saj je vlada prvič priznala, da kar se je zgodilo, ni bilo prav. Šolarji in študentje se med tem še vedno učijo popravljene oblike zgodovine. Kljub neprestanim grožnjam se Adiju zaradi sodelovanja v drugem filmu Pogled tišine niso maščevali. Oppenheimer se sicer že pripravlja na nov, trenutno še skrivni projekt. Ljudem, ki si želijo, da bi o indonezijskem genocidu posnel še tretji film, pa odgovarja: »Če bo nastala trilogija, tretjega dela ne bom napisal jaz, ampak ljudje v Indoneziji.«

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook