4

Hibridizacija grozljivke in komedije – žanr kot ideološki konstrukt

Človek potrebuje organizacijo, zato ni presenetljivo, da hoče kategorizirati tudi medijske vsebine, pa čeprav to danes postaja vse težje, če ne nemogoče. Orodje za nalogo je žanr, ki ne le služi lažjemu razumevanju filmskih vsebin, ampak tudi zmanjševanju stroškov proizvodnje filmske industrije ter je nenapisana pogodba med ustvarjalci, kritiki in gledalci. V preteklosti naj bi bili žanri precej bolj ločeni, čeprav bi lahko prav tako ugovarjali, da hollywoodski žanri v resnici nikoli niso bili zares »čisti« in je bilo že od nekdaj moč opaziti zametke hibridizacije. Kombiniranje, ki nas bo tokrat najbolj zanimalo, je povezava med žanroma grozljivke in komedije. To hibridizacijo smo lahko zaznali že pred desetletji, a še nikoli v takšni obliki. In še nikoli s takšno intenziteto. Konvencije in zapovedane značilnosti obeh žanrov so z novim valom filmov izrazitejše, se bolj prepletajo in najpomembneje; filmu dajejo neko novo skupno identiteto in se zavedajo svojih širših implikacij. Kar je spodbudno pri tovrstni združitvi je, da so se filmski ustvarjalci očitno končno začeli zavedati omejenosti žanrskih okvirjev in se ustvarjanja v tem podcenjenem žanru lotili z bolj kritično noto. Iz te miselnosti se je razvila vrsta podobnih si izdelkov, za polno razumevanje katerih pa je bilo zopet potrebno žanrsko »predbranje«. Tako se je rodil podžanr »horror-comedy«. Res bi lahko rekli, da smo šli zgolj iz enega žanrskega okvirja v drugega, toda popolnoma se znebiti žanrskih zapovedi je po vsej verjetnosti nemogoče.

gbaF2

Žanr je namreč specifično oblikovana kategorija, ki uravnana želje gledalcev in mašinerijo filmske industrije. To sodelovanje je pri transformaciji slike in zvoka v filmske zgodbe potrebno, saj se gledalci zanašajo nanj. Vsebine, ki spadajo v določen žanr, med seboj morajo biti dovolj različne, po drugi strani pa ne smejo preveč odstopati od uveljavljenih vzorcev. Toda prav ta omejenost hkrati pomeni manipulacijo občinstva. S snemalnimi tehnikami, narativnimi prijemi in vizualno podobo, kaj šele z uporabo glasbe. So potrebno zlo, kateremu ni mogoče ubežati.

Katere medijske vsebine bomo izbrali in ali bomo v njih uživali, je odvisno od kulturnega znanja, ki ga imamo o določenem žanru. To znanje si utrdimo skozi perceptivni proces ponavljanj in postane del nezavednega razumevanja medijev. Smo del iste kulturne skupnosti, zato prepoznamo kulturno specifične kode in konvencije. In šele ko poznamo ta nenapisana pravila, šele takrat lahko zares vstopimo v film.

Aeon-MQ4-Movie-Genres1

Žanri prav tako niso nespremenljivi in brezčasni. Spreminjajo se glede na spremembe v družbi. Če film sledi konvencijam žanra, pomiri občinstvo, če jih zavrne, pa zabava, šokira in vznemirja. V filmski teoriji konvencije in kodi pomenijo metodo razločevanja medijskih tekstov glede na podobnosti v narativnih elementih, iz katerih so filmi zgrajeni. Pod te elemente lahko štejemo prizorišče, tematiko, vzdušje, stil snemanja, kostumi, osvetlitev, glasbo in druge zvočne učinke, navsezadnje tudi igralce. Pri žanru grozljivke pa so ti elementi še toliko bolj razločni, utrjeni in predvidljivi. Še posebej značilne so vizualne iztočnice (temačna klet), razpoznavne podobe (igra senc), rekviziti (nož), koti snemanja (perspektiva morilca), zvočni signali (krik).

kj674k

Zavedati se je potrebno, da žanr ni nič drugega kot ideološki konstrukt, katerega namen je občinstvu zagotoviti in vsiliti »predbranje« teksta.  Tako lahko vidimo, da je pobeg izven žanrskih okvirjev pogosto sprejet kot pokazatelj kvalitete. Omejenost žanrov hkrati pomeni izgubo estetske vrednoti, saj predvidljivi vzorci vodijo v  dolgočasno obliko in rutino. Samo najbolj povprečni žanrski izdelki se nanašajo le na konvencije.

Kodi dovoljujejo gledalcem, da ti nemudoma prepoznajo glavne lastnosti žanra. In kar dobimo, je občinstvo, ki je tako močno seznanjeno z značilnostmi posameznega žanra, da se lahko te nanašajo same nase in so tako vir novega filmskega pristopa – hibridizacije. Kombinacija grozljivke in komedije je na prvi pogled morda res malce nenavadna, toda uspeh tovrstnih hibridov nakazuje, kot bomo to videli v drugem delu prispevka, ki sledi, da imata žanra kar nekaj skupnih značilnosti.

Literatura za nadaljnje branje

  • Andrew, Dudley. 1984. Concepts in Film Theory. Oxford: Oxford University Press.
  • Bordwell, David in Thompson, Kristin. 2008. Film art: An introduction. New York: McGraw-Hili.
  • Branston, Gill. 2006. Understanding genre. Maidenhead: Open University Press.
  • Brownrigg, Mark. 2003. Film Music and Film Genre. University of Stirling.
  • Carroll, Noel. 1990. The philosophy of horror or paradoxes of the heart. New York: Routledge.
  • Caroll, Noel. 2000. Horror and humor. The Journal of Aesthetics and Art Criticism. Vol. 57
  • Conrich, Ian. 2010. Horror zone. London: I.B.Tauris & Co Ltd.
  • Keith Grant, Barry. 2003. Film genre: Reader III. Austin: University of Texas Press.
  • Keith Grant, Barry. 2007. Film genre: From iconography to ideology. London: Wallflower Press.
  • Lehman, Peter in Luhr, William. 2003. Thinking About Movies. Oxford: Blackwell Publishers.
  • Picart, Caroline Joan. 2004. Humour and horror in science fiction and comedic frankensteinian films. Tallahassee: Florida State University.
  • Taylor, Lisa in Andrew, Willis. 1999. Media Studies. Oxford: Blackwell Publishers.
Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *