181547

Tucker and Dale vs. Evil (2010)

Pa se lotimo filmskega vtisa tokrat malce drugače. Kaj je tisti ključni pogoj za uspešno združitev grozljivke in komedije, če pa sta z vidika konvencij vseeno tako različna žanra? Zakaj lahko isti element nekje deluje grozljivo, drugje pa komično? Razlog je element strašljivosti. Za dosego komičnosti moramo grozljivemu elementu odvzeti njegovo resno noto. Zaradi tega se smejimo nekvalitetnim grozljivkam, saj je njihov element strašljivosti in neposredne nevarnosti šibak.

Tucker and Dale vs. Evil je sila posrečen primer hibrida režiserja Elija Craiga, kjer je humor izražen predvsem skozi gledalcu poznane kode temačnejšega žanra. Zato se spodobi, da si pogledamo definicijo »klasične« zgodbe grozljivke; imamo skupino mladih odraslih (športnik, vlačuga, devica, bedak, učenjak), ki stopi na sovražno lokacijo. To sproži val nasilja, ki pokonča skoraj vse. Tisti, ki preživijo prvi napad, se uprejo in borijo nazaj. To privede do razdora znotraj skupine, kar jih spravi v še večjo nevarnost. Skušajo poklicati na pomoč, a so ponavadi neuspešni. Posameznik ali manjša skupina se loči in skuša priti do pomoči. Tistim, ki hočejo o nevarnosti posvariti druge, ponavadi ne verjamejo. Vrh zgodbe je končni obračun z morilcem, ki se lahko konča različno. Trupla morilca ponavadi ne najdejo, kar pomeni filmsko nadaljevanje in vedno prisoten strah, kdaj se bo groza vrnila. Morilec ne izvablja simpatij, je pogosto debel ali deformiran. Žrtve so pogosto ženske. Naloga grozljivke je na novo vzpostaviti družbeni red (s smrtjo pošasti). Preživi ponavadi dekle, ki je skromno in lahko premaga pošast, zato pa mora priti v stik s svojo brutalnostjo.

528464

Novinarski par, ki ponoči hodi po kraju nedavnega zločina, napade izmaličen morilec. Oba se zgrudita v mlaki krvi, nato pa se pojavi naslov filma. Nemudoma smo potisnjeni v središče terorja z nepojasnjenim osamljenim dogodkom. Film tudi v nadaljevanju do potankosti sledi konvencijam grozljivega žanra (namenoma); skupina mladih odraslih je kopija likov klasične grozljivke. Vodstvo prevzame športnik, medtem ko devica ostane nepoškodovana (Allison). Mladostniki so nespametni, neodgovorni, promiskuitetni, željni zabave, nepremišljeni. Prizorišče je izolirana lokacija, na kar v uvodu filma opozori tudi policist, češ da se tukaj dogaja groza onkraj domišljije. Ekstremni koti snemanja so prisotni že v uvodnem prizoru, ki je posnet skozi lečo novinarske kamere (»found footage« stil grozljivk). Zapovedim sledimo še naprej; vožnja z avtomobilom na začetku je snemana z značilne ptičje perspektive, umori najstnikov so posneti od blizu, pogosta je uporaba bližnjega plana. Zvok tokrat nima tako pomembne vloge, je pa dobrodošel kot dodatek pri t.i. »jump scare« trenutkih, ko nenaden zvok prekini tišino, in pa uporabi zvoka godal (intertekstualnost na film Psycho, 1960), kasneje še »banjo« glasba (Deliverance, 1972), ki pomeni primitivnost in hkrati nevarnost pokrajine. Noč pomeni nevarnost, dan pa kot protiutež varnost.

thV1PTYZk1XUptGIJepRkcnLab4

Zaenkrat vse spominja na podpovprečno grozljivko, toda stvari dodobra spremenijo uporabljene konvencije komedije. Pomembna je tista »druga« perspektiva, skozi katere film nenehno izraža humor. Celotna premisa je zgrajena na napačno interpretiranih situacijah. Ta kod je zelo pogost v lahkotnejšem žanru. Prav tako so prisotni drugi kazalci, kot je razmerje med urbanim (dobro) in ruralnim (zlo). Tucker in Dale naj bi bila neizobražena, primitivna, odvratna, samska, sprevržena. Liki so pretirani, situacije še bolj. Ženske so lepe, moški so naduti, vsi skupaj so se znajdejo v neznanem nevarnem okolju. In večino filma je to dovolj, da se huronsko zabavamo in hkrati zgražamo nad nazornimi poboji. Film svoj naboj izgubi le proti koncu, kjer se spreobrne v klasični akcijski spopad.

Da bi humor deloval, moramo ostraniti element strašljivosti. Ko spoznamo Tuckerja in Dalea nam film sprva da misliti, da sta zlobneža, toda že v naslednjem trenutku se ton spremeni. Dogodke vidimo z njune perspektive in spoznamo, da sta v resnici dva preprosta, toda zelo prijazna možaka. Ko v trgovini Tucker kupuje žago, mesarski kavelj, nabrušeno koso, kramp, itd, pomislimo na tipična morilska orožja, toda par orodja enostavno potrebuje za delo na njuni počitniški hišici. Tu se zgodi točka preobrata in gledalec lahko sproščeno uživa v zapletih in namerno obratno uporabljenih konvencijah grozljivke.

152391

Dale se neznansko boji ogovoriti lepo mladenko, in ko končno zbere dovolj poguma, se do nje nameni s koso v roki. Če dodamo njegov nervozni smeh, ki mu ga svetuje Tucker, in rapidno spremembo glasbe ter zorni kot snemanja s strani skupine mladostnikov, dobimo prav posrečeno situacijo. Tucker in Dale ne ubijata mladih, ampak se ti pri poskusih, da bi rešili svojo prijateljico, smrtno ponesrečijo kar sami. Na eni strani imamo skupino, ki misli, da so še vedno ujeti v žanru grozljivke in zato napadajo domnevna morilca, na drugi pa nedolžna Tucker in Dale, ki mislita, da se na njuni posesti izvajajo skupinski samomori. Gledalec razume dogodke, ki jih liki ne, kodi grozljivke so vseeno prisotni, element strašljivosti pa je odstranjen.

644435

Žanr ni statičen konstrukt in filmi ne morejo biti interpretirani zgolj znotraj njihovih okvirjev. Sodobnejši pogledi se vse bolj oddaljujejo od idej žanrske stabilnosti. Ne pomeni, da žanri ne obstajajo, ampak da slika ni črno-bela. V zadnjih dveh desetletjih smo bili prav tako priča dokaj radikalni spremembi dojemanja filmske industrije. In kot se spreminja družba, se spreminjajo žanri. V hibridu »horror-comedy« prevlada komedija, torej humor. Glavni namen filma je zabavati gledalca. To lahko povežemo s trenutno družbeno sliko. Ljudje smo željni zabave, sprostitve, hkrati pa še vedno hočemo, da nas nekaj predrami, prestraši in nam pokaže temačnejšo stran tistega, česar si ne upamo misliti. Produkcija se je začela osredotočati predvsem na mlajše občinstvo, kar lahko pojasni tudi porastek v hibridih.

Branje medijskih tekstov je kompleksno in gledalci lahko iz filma potegnemo več različnih vrst užitkov. Hibridi, ko je Tucker and Dale vs. Evil, pa pokažejo neizmerno raznolikost odnosov med humorjem in žanrom, in namigujejo, da nikakor ne moremo humorja pripisati zgolj enemu delujočemu odnosu z žanrom. Če se film začne s krvavim pokolom, še ne pomeni, da se ne more končati z romantičnim poljubom, kjer junak dobi svoje sanjsko dekle.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *