Clipboard01

Trumbo (2015)

Kdo je scenarist, ki je prelisičil Hollywood? Tisti Hollywood, ki ga ni želel, ker je bil komunist. Tisti Hollywood, ki ga je poslal v zapor, mu odvzel pravico do ljubega poklica in nato k njegovemu imenu ironično, nevede pristavil dva oskarja. Režiser Jay Roach, znan po komedijah Austin Powers in Njegovi tastari, se je lotil biografske drame o Daltonu Trumbu in znameniti deseterici scenaristov z rdečo knjižico. Zgodbe o tem, kako se lahko demokracija sprevrže, ko začne večina zatirati drugačna mnenja. O tem, kako nevarno je na svet gledati z očmi, ki vidijo le črno in belo. O leta 1938 ustanovljeni Kongresni komisiji za protiameriške dejavnosti, sprva namenjeni razkrivanju nacistov v ZDA, kasneje pa simpatizerjev »rdečega sovjetskega imperija«. O cenzuri, bojkotih in črnih seznamih.

trumbo2

Čeprav je jasno, da Hollywood ter Kongresna komisija in senator Joseph McCarthy niso tlačili in teptali zgolj Daltona Trumba, temveč še številne druge igralce, režiserje, scenariste, dramatike, pisatelje in učitelje, v filmu ne gre iskati tehtnega ali širšega vpogleda v lov na rdeči oktober. Trumbo je pravzaprav intimna pripoved o piscu ter njegovi družini in prijateljih. O posamezniku, ki se premišljeno in vztrajno loti krivičnega sistema. Če V žarišču ne lovijo krivih, pa zato v Trumbu preganjajo nedolžne. Kongresna komisija je ljudem dala na izbiro – priznanje predvojnega oziroma povojnega sodelovanja s komunistično partijo in obvezno izdajo imen ali zaporno kazen.

Dalton je bil po eni strani v očeh takratne ameriške javnosti – kot mnogi drugi – umazan komunist in izdajalec naroda. Naroda, ki je med vojno opeval rdečega zaveznika, v povojnem obdobju, še posebej v času hladne vojne, pa ga je preganjal tudi tam, kjer ga ni bilo. Po drugi strani je bil kot neumorni pisec tako zelo dober, da Hollywood brez njegovega dela dolgo ni zmogel. K njemu sta med drugimi še v času bojkota pristopila veliki Kirk Douglas (Spartak) in režiser Otto Preminger (Exodus). Toda to je bilo že ob koncu njegove bitke, saj sta mu prav omenjena z javnim pripisom zaslug povrnila dostojanstvo opravljanja dela pod pravim imenom.

dhisdhfsdifhfjs

Kako se je Trumbovo delo kljub prepovedi sploh lahko znašlo na ameriških platnih? Preprosto – premeteni pisec je s svojimi scenarističnimi kolegi pisal pod psevdonimi. Za Franka Kinga (John Goodman) in njegovega brata ter njuno produkcijsko hišo King Brothers so predloge za filme tipkali kot po tekočem traku. Industrijsko. Jasno – po načelu kvantiteta pred kvaliteto. Ob primerno nižjih honorarjih je bilo namreč potrebno povečati produktivnost. V glavni vlogi s svojim performansom blesti Bryan Cranston. Imenitno upodobitev padlega in ponovno proslavljenega briljantnega scenarista razvija predvsem v odnosu do družine. Na njegovem skrušenem obrazu v zaključku filma je viden davek neprestanega dela ter tragičnih usod kolegov, prijateljev in znancev. Vrhunec pa je prav gotovo zaključni prizor, v katerem Cranston že sicer pristnemu portretu velikega intelektualca doda še dodatno mero plemenitosti.

Elle Fanning stars as Niki Trumbo in TRUMBO. ©Bleecker Street. CR: Hilary Bronwyn Gail / Bleecker Street.

Drama ima glede na tematiko sicer nepričakovano lahkoten ton. Humor je očitno režiserjeva stalnica, ki pa je tokrat vseeno vpeljana bolj subtilno kot v njegovih prejšnjih delih. Za to sta zaslužna pisca John McNamara in Bruce Cook. Scenarij spretno manevrira med dramo in komičnimi dialogi, a ima vendarle preveč predvidljivo zgradbo, zaradi česar na nekaterih delih izgublja izrazno moč. V pomoč mu je zelo dobra igralska zasedba. Poleg omenjenega Cranstona najbolj izstopajo ženske vloge. Politično aktivno hčerko Nikolo z damsko odločnostjo oživi 17-letna Elle Fanning (Zlohotnica, Super 8), medtem ko je v vlogi takratne kraljice rumenega tiska, odrezave in vplivne kolumnistke Hedde Hopper odlična Helen Mirren (Kraljica, 2006). Ženski trio kot potrpežljiva soproga zaokrožuje Diane Lane (Cleo Trumbo).

TRUMBO, from left: Helen Mirren, as Hedda Hopper, Bryan Cranston, as Dalton Trumbo, 2015. ph: Hilary Bronwyn Gayle/©Bleecker Street Media

Zgodovinsko gledano je biografija, ki se sicer osredotoča na izredno zanimivo obdobje Hollywooda v petdesetih in šestdesetih prejšnjega stoletja, precej povprečen filmski izdelek. Ne premore poglobljene kritične refleksije časa, mestoma poenostavlja politični kontekst ali pa se vanj sploh ne spušča. Prizor, ko Trumbo svoji hčerki pojasnjuje srž komunizma, je sicer posrečen, a obenem jasno kaže, koliko lahko pričakujemo v tem pogledu. Zaman bo gledalec iskal, kako korenito je gonja proti komunizmu posegla v ameriško družbo. Družbo, ki bi utegnila že naslednje leto za predsednika izvoliti izrazitega socialista.

Dodano vrednost gre iskati v prefinjeni kinematografiji Jima Denaulta in v bistveno boljši drugi polovici, ko Jay Roach svoj režijski izdelek nadgradi v meta film. S posnetki podelitve oskarjev, s pomočjo katerih izvemo, da je akademija Trumbovo delo nagradila z dvema zlatima kipcema: časovno gledano najprej za scenarij filma Rimske počitnice, pod katerega se je takrat podpisal prijatelj Ian McLellan Hunter. Leta 1993 ga je nato prevzela Trumbova vdova Cleo. Drugega pa je prejel še v času svojega življenja (1975), in sicer za film o mehiškem dečku, naslovljenem Pogumni (1956). V zakulisju dogajanja lahko vidimo tudi Trumbov napet odnos z legendarnim Johnom Waynom, sodelovanje z avstrijsko-ameriškim režiserjem Ottom Premingerjem in velikim Kirkom Douglasom. Ne uide niti nekaj prizorov iz Kubrickovega Spartaka (1960) in Kennedyjev »blagoslov« večnega filma.

trubmo

»Zatem ko odstopim, lahko ponovno posnamete vse moje prizore. Vidiš, v dobrem in slabem – Jaz sem Spartak.« Besede novozelandskega igralca Deana O’Gormana, ko v vlogi Douglasa sklene, da ne bo zamolčal pravega imena scenarista in da ne bo popustil pod pritiskom, ki je bil zaradi te odločitve takrat brez dvoma močan. Uporniški duh posameznikov vedno znova najde način premostitve ovir in krivic. To je v grobem pravzaprav osrednja misel filma. Preprosta in odločna. Humanistična. Za boljšo predstavo o času in bolj analitičen pristop si velja ogledati dokumentarec Petra Askina iz leta 2007, prav tako naslovljen Trumbo. Naš Trumbo se namreč s politiko ne ukvarja prav dosti, ampak ga bolj zanimajo posledice političnega pregona na ravni posameznika. In kot ugotavlja v zaključnem nagovoru ob prejemu nagrade za scenaristično pisanje – v času črnih seznamov ne smemo iskati dobrih in slabih. To je bil čas žrtev.

Vtis:

iMDB

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *