Clipboard01

Batman v Superman: Dawn of Justice (2016)

Pisalo se je leto 1938. Čez lužo so pri National Allied Publications junija izdali novo serijo stripov. Novost so bili ljudje in bitja z nadnaravnimi močmi. Superjunaki, ki so danes v osrednjih medijih tako rekoč sinonim za stripe, so bili rojeni. Prvi med mogočnimi je bil Superman. Na naslovnici z lahkoto in mirnostjo – na kakršno smo se med tem navadili –, drži avtomobil, prestrašeni ljudje okoli njega pa ne vedo, kam bi se dali. Arhetip rešitelja je bil postavljen. Neprekosljiva moč na eni strani, idealizem na drugi. In idealizem je bil zares pomemben. Čas je bil pač tak; ljudje so junake potrebovali, jih vzljubili in danes so integralen del popularne kulture. Tu in tam smo jih začeli videvati tudi na filmskih platnih, v srca množic se je najbolj zapisal Christopher Reeve (Superman, 1978) in recimo Jack Nicholson kot Joker (Batman, 1989), z odlično Nolanovo trilogijo Temnega viteza pa je počasi postalo jasno, da bodo po eri revolveraških vesternov film v prihodnosti zaznamovali leteči in oklep noseči super možje.

action_comics_1_by_superman8193-d4g6e36

Batman proti Supermanu, bitka vseh bitk, je tisto, kar si je želel videti vsak. Za to je dodobra poskrbela hoolywoodska marketinška mašinerija. Če ne, pa gotovo nov film o stotniku iz Amerike, v katerem bo tudi Črni panter; lik, ki ga ne poznamo, a si ga želimo videti. Seznam filmov se debeli iz meseca v mesec. In če so bile začetne upodobitve najmanj okorne – spomnimo se plesočih Batmana in Robina –, sta tehnološki napredek in razlika v pristopu do junaških predlog poskrbela za izkušnje, zamejene le z domišljijo. Izdajatelj stripov Marvel snema filme kot po tekočem traku, medtem ko je bila uvertura v filmsko vesolje DC Comics zaupana mojstru akcijskega žanra Zacku Snyderju (300, Man of Steel).

Batman V. Superman: Dawn Of Justice

Dogajanje je spretno umeščeno v zaključni del Jeklenega moža (2013). Poslednji boj med Supermanom in rojakom Zodom spremljamo z vidika Brucea Wayna, ki se brez netopirjevega ogrinjala izmika podirajočim stolpnicam, napolnjenimi s civilisti. Jasno je – Bruce je razjarjen. Splet se je spraševal, ali je Ben Affleck, neuspeli Daredevil (2003), res dober izbor za novega Batmana. Je. Edina stvar boljša od zagrenjenega Afflecka je njegova naveza z Jeremyjem Ironsom (služabnik Alfred). 20 let boja z zločinci Gothama je pustilo pečat. Ideale je načela naveličanost, goreči bes in cinizem pa za silo gasi neumorno nokturno lomljenje kosti. Izbor metod je vprašljiv, netopir je postal krvoločen, v votlino pa je zašel Superman.

download

Prva polovica filma je presenetljivo imeniten političen triler. Svet se sprašuje, ali bi bilo potrebno nadzirati junaške pohode novega letečega junaka. V filmu The Dark Knight je navržena misel, da si ljudje še bolj kot junakov želijo videti padle junake. Podobno proti koncu filma skrušeno ugotavlja Superman (Henry Cavill): »Na tem svetu noben ne ostane dober.« Dvom v dobro krepijo posledice velikanskih spopadov in strah ljudi pred nedoumljivim. Na obrazu Cavilla je vseskozi viden dvom. Svoje moči dojema kot odgovornost, čeprav človeštvu ni dolžan ničesar, hkrati pa razume del njihovih očitkov. Težavnost zavzemanja za ideale je dobro nakazana tudi v povezavi z novinarskim udejstvovanjem njegovega alter ega Clarka Kenta.

Ideali so stvar interpretacije, tako kot so interpretaciji podvrženi superjunaki. Številnim izpeljavam osnovnih zgodb je danes res težko slediti. Izziv ustvarjalcev je bilo loviti ravnotežje med povprečnim občinstvom ter poznavalci stripov in animirank. Določeni prizori znajo biti zaradi tega marsikomu nerazumljivi: nočne more in vizije prihodnosti so sicer premišljeno vključene v potek dogajanja, a delno na račun odtujevanja precejšnjega deleža gledalcev, ki jim bodo reference in namigi povečini ušli. Ni naključje, da bo režiserjeva verzija – kasneje na voljo v kinematografih in na ploščkih – daljša za kar 30 minut.

batman-v-superman-gal-gadot-diana-wonder-woman

Še večji izziv pa izhaja iz specifičnosti ocenjevanja tovrstnih filmov. Super junaki so nepogrešljiv del popularne kulture in zaradi tega ima veliko ljudi o njih izdelano določeno predstavo. Snyder kljub temu tvega z Batmanom, ki se ne trudi rešiti slehernega malopridneža, in razdvojenim Supermanom. Pri tem mu ironično ni v pomoč čedalje bolj agresivno oglaševanje, zaradi katerega so pričakovanja prenapihnjena. Hitro se namreč pozabi, da so ti filmi v prvi vrsti poveličana zabava. Toda Snyder navkljub vsemu vnovič postreže z režijsko odličnim izdelkom. Kadri so vseskozi zanimivi, služijo koreografiji akcije, dajejo občutek razsežnosti bojev ter spretno nadomeščajo dialog in nadgrajujejo like; kar kljub logični prednosti medija ni nekaj, kar bi mainstream režiserji izkoriščali (za)vestno.

batman-v-superman-dawn-of-justice-bat-signal

Postprodukcija in scenografija sta prav tako področji, kamor je vidno odtekel velik del proračuna, predvsem pa premisleka. Kljub izdatni rabi računalniške vizualizacije film še zdaleč ni generičen. Snyder zna svoj režijski stil med posameznimi projekti dovolj dobro prevetriti, da ne postaja dolgočasen in vizualno nezanimiv. Ob tem navdušujeta tudi dobra montaža in izvrstna kinematografija, ki ob kinetičnih prizorih ne izgublja fokusa. Smiselno preskakovanje med številnimi zgodbami je nadgrajeno v tekočo dinamiko, ki se kljub zajetni dolžini uspešno izogiba dolgočasenju gledalca.

Akcije bo sicer za kakšen okus premalo, a udarci bolj kot na pogostost stavijo na težo. Spopad se pripravlja vse od začetka, a jasno je, da spopad pravzaprav ni (le) fizičen. Superman je bog – Batman je človek. Supermanu je jasno, da je Batman v resnici dober, čeprav najboljši detektiv vseh časov predolgo ne pošteka, da je dober tudi Superman. Ključni preobrat v bitki med super junakoma je morda okoren, a smiseln. Kaže srž Batmanove nepopustljivosti in Supermanove humanosti. Motiv družine je bil pri obeh od nekdaj ključen.

Wonder-Woman

Ključen za filme o super junakih pa je zadnje čase tudi skladatelj Hans Zimmer. Tokrat se mu pridruži Junkie XL (Mad Max: Fury Road), ki bo gotovo v ožjem izboru za prevzem njegovega krmila, saj naj bi se Zimmer želel posvetiti drugačnim izzivom. Morebiten zaključek superherojske kariere je odličen. Bobneča zvočna podlaga uspe biti teatralna in vznesena, a tudi tenkočutna, ko je to potrebno.

Zgodba je – kot razodeva že podnaslov – nastavek Ligi pravice. To je ekipa super junakov, ki jo bomo na velikih platnih predvidoma videli leta 2017 in 2019. Mestoma zelo pomanjkljiv scenarij sicer dobro povezuje številne like, piše pretkane dialoge in vzbuja željo po nadaljevanjih. Tokrat poleg letečega moža in netopirja spoznamo še Wonder Woman. Odločna Izraelka Gal Gadot se v vlogi grške bojevnice znajde zelo dobro, kar pa je pričakovano, saj je izbor igralcev za projekt, vezan na več filmov, bistven. Najmanj s svojo nevrotičnostjo navduši Jesse Eisenberg kot Lex Luthor. Resnici na ljubo: bolj kot njegova igra zmoti korenita sprememba lika, ki se preveč zanaša na norčave izpade (Jesse je za to sicer pravi) in vprašljive, pomanjkljive motive. Prav tako je na trenutke moteč lik žrtve Lois Lane (Amy Adams).

Batman-V-Superman-Superman-meets-the-press

Marsikomu se bo težko sprijazniti s tem, da so super junaki, stvar malih in velikih otrok, zapakirani v temačen film, igralci pa se na svoje vloge pripravljajo odločno in resnobno. Imajo prav, a se tudi motijo. Zgodbe iz stripov niso visoka literatura, vendar so od nekdaj odraz političnega okolja ter človekovih idealov in sanjarjenj. So univerzalne, intimne in preproste. Ob kakšnem scenarističnem kiksu ali nelogičnosti je zato bolje zamižati. Saj, kdo pa še verjame, da nihče ne prepozna Supermana, ko si ta nadane kravato in očala Clarka Kenta?

Vtis:

iMDB

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *