Clipboard01

Hardcore Henry (2015)

Zbudimo se v laboratoriju. Kot kaže smo ostali vsaj brez noge, roke in glasu. Postavna znanstvenica Estelle (Haley Bennett) poskrbi za prva dva hendikepa in nam medtem izpove ljubezen – a o tem ne vemo nič, saj so naši spomini zamegljeni. Zanesemo se lahko le na to, da smo menda Henry. Še preden bi naše nežne glasilke znova zazvenele, se sproži alarm. Vletijo resni in oboroženi tipi, njihov šef Akan (Danila Kozlovsky) pa uporablja Silo, ker je očitno lik iz Vojne zvezd. Ali bo tega filma kmalu konec? Ne, kot se izkaže, je pred nami dobrih 90 minut plezanja, plazenja, streljanja in eksplozij ter moški poljub, menjava baterije in obisk bordela. No, vmes izvemo še, kako kul in težko ustavljivo orožje pravzaprav smo. In mimogrede rešimo svet. Je to sploh film? Mogoče igra?

hhwife

Hja, vprašanje je na mestu. Stotine skupaj zlepljenih prvoosebnih posnetkov GoPro kamer posnema doživetja, ki smo jih sicer vajeni ob sedenju za in zretju v zaslon računalnika. Miške in tipkovnice ne potrebujemo, saj Henry ve, kaj počne. Spočetka je sicer neroden in se lovi, a na njegovo srečo mu tu in tam na pomoč priskoči skrivnostni Jimmy. Sharlto Copley, ki igra zvestega pomočnika, je v številnih vlogah posrečeno raznolik. Enkrat nas preseneti kot revež na avtobusu, drugič se z ostrostrelko dvigne iz grmovja; tuja mu ni niti vloga poveljnika iz druge svetovne vojne ali recimo plesalca. Kaj za vraga se dogaja?

hardcorehenry

Hardcore Henry se s scenarijem očitno izdatno ne obremenjuje. Vendar zgodba kljub raztresenosti niti ni tako slaba, a prav dobra ali izvirna tudi ne. Gre za klasično stopenjsko napredovanje, bolj značilno za igre kot filme. Recimo temu uro in pol dolg vojarističen igričarski skozihod. Reference kar dežujejo: Assassin’s Creed, Mirror’s Edge, Call of Duty, Left4Dead … Kot Henry vihtimo nož, pištolo, dve pištoli, potezno puško, mitraljez, in še kaj. Svoje opravijo tudi pesti in granate. O, ja. Nič namreč ne požgečka gamerskega ega bolj kot v pravem trenutku odvržena razmetovalka nasprotnikov. Plezamo, se plazimo, skačemo, drsimo, padamo, krvavimo in se znova poberemo.

1792

»Pogoltni kri in ostani na tleh ali jo pljuni ven in poskrbi, da jo goltajo drugi.« Naracija je očitno podrejena akciji. Ne vemo, kaj se skriva na naslednji stopnji – bomo zajahali konja, se s pomočjo vrvi vzpeli na helikopter ali nekoga s kleščami držali za nos? –, a jasno je, da ni premora. In tudi ne dolgčasa. Kjerkoli že je, Henryja težave najdejo hitro, on pa jih odpravlja še hitreje. Kdo pravzaprav Henry je, niti ni važno. Kot v kultni igri Doom, kjer je protagonist enostavno Doom guy. Nekako tip pač obvlada vihtenje vsakršnega hladnega in vročega orožja. Jason Statham, si to ti?

Sharlto Copley stars in HARDCORE HENRY Courtesy of STX Entertainment

Že napovednik brez odvečnega slepomišenja nakaže, kaj pričakovati. Crankovski (2006) divji tempo, pospremljen z vmesnim razodevanjem enostavne zgodbe. Čeprav se zdi realizacija takšnega projekta enostavna, to še zdaleč ni zgolj garažni projekt režiserja, ki je preigral preveč videoiger. Ustvarjalci so morali marsikateri prizor posneti večkrat, saj je dogajanje podano izključno skozi oči kamere, pritrjene na glavo protagonista, kar prinaša očitne in neočitne nevšečnosti. Interakcija z nemim protagonistom in toboganska koreografija sta skrbno premišljeni. V izogib pretirano tresavih posnetkov, ki bi slabile izkušnjo in gledalcu povzročale vrtoglavico, je filmarska ekipa namensko iznašla nekakšno magnetno stabilizacijo.

Določeni snemalni prijemi so tako nemara celo pionirski. Sicer je res, da so se s prvoosebnim pristopom poigravali že mnogi filmarji, a ruska inačica se mu podredi v celoti. Morda se boste spomnili na ponesrečeni poizkus Andrzeja Bartkowiaka Doom (2005), v katerem žagamo hudičevsko zalego, a naša tokratna razpaljotka poljsko inačico brez dvoma prekosi, preseže in zasenči.

3d380fba1120836a7a111f14f0484bdb

Akcijki Hardcore Henry zaradi pretežno naključnega sosledja prizorov umanjka pri koherentnosti, pripovedi in razvoju likov, kar nadomesti z izjemno koreografiranimi akcijskimi prizori. V epilogu se številčni kibernetski super vojaki – oblečeni kot pendrek vihteči delinkventi iz Stanleyjeve Peklenske pomaranče –, nad Henryja zgrinjajo kot prevečkrat skopirani gospod Smith iz Matrice. Toda četudi je mladi ruski režiser Ilya Naishuller navdih črpal iz vsepovsod, mu vizije in sebi lastnih sestavin ne manjka.

Pod črto?

Ruskega filmskega odpadnika bi zlahka poslali v kot, češ, bolj se posveti filmski strukturi, zgodbi in osnovni karakterizaciji; a pomanjkanja ustvarjalne svežine, poguma in odlične akcije mu res ne gre očitati.

Vtis: 

iMDB

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *