roomimage4

Room (2015)

»Poltovornjak. Odvij. Skoči. Teci. Kdorkoli.« To so navodila 5-letnemu Jacku s strani njegove ljubeče in predane matere. Ugrabljena, zadrževana proti svoji volji in večkrat posiljena ne bo dovolila, da njen sin za vedno ostane v Sobi. Majhnemu prostoru, kjer sta ujetnika. In to je njuna edina priložnost za pobeg. A to ni film o ujetništvu, prav tako ne o pobegu. To je film o tem, kaj sledi pozneje. Kako se vrniti nazaj v življenje. Kako doumeti in sprejeti grozljivo izkušnjo ter stran odkorakati še močnejši.

12238135_558722560951069_6071475125799656007_o

»Ko sem bil majhen, sem poznal majhne reči. Toda zdaj sem star 5 let. Zdaj vem vse!« Jack, ki ga igra izvrstni mladi Jacob Tremblay, je bister, radoveden fant, toda njegov svet je zamejen s štirimi stenami Sobe. Jack še ni uvidel svetlobe dneva in ni zmožen razumeti, da se onkraj zidov razprostira življenje brez konca in kraja. Njegova mater bi storila vse, kar je v njeni moči, da bi ga zaščitila pred kruto resničnostjo in mu zagotovila karseda normalno otroštvo. Da bi se le počutil varno. Da bi ga obvarovala in da bi lažje prestala pekel. Oba, saj eden drugemu predstavljala vir upanja in moči. Skupaj se igrata, razgibavata, celo pečeta torte. Hkrati pa mater sleherno sekundo trpi s strahom pred njuno usodo. Zdaj ko je Jack sposoben slišati, kar mu je bilo prej nepredstavljivo, se pojavi možnost za prostost. Ta pa ga postavi pred najtežjo preizkušnjo – resničnim svetom.

12828974_602507086572616_7482688372105216391_o

Ljubezen ne pozna meja, je glavno vodilo filma, ki s svojo surovostjo šokira in hkrati gane. In vse temelji na pristnih človeških odnosih in igralskih permormansih. Še nikoli od Haleyja Joela Osmenta v The Sixth Sense ali Christiana Balea v Empire of the Sun nismo videli tako navdihujoče predstave s strani v času snemanja komajda 8-letnega dečka. To so opazili tudi drugi filmski ustvarjalci, ki so Jacobu že ponudili nekaj vlog v žanru grozljivke (Before I Wake, Shut In), kjer je prav tako zablestel. Kaj bo šele v prihodnosti, ko popolno izkoristi svoj igralski potencial. Prav nič ne zaostaja Brie Larson, ki je za svojo predstavo prejela tudi nagrado oskar za najboljšo žensko vlogo. V pripravah se je za en mesec izolirala od sveta. Brez telefona in interneta je v svojem domu sledila strogi dieti, da bi se približala razumevanju, kaj sta prestala glavna lika. Dve osebi, ujeti v majhnem prostoru. Iskrice nastopaškega talenta kar švigajo po zraku.

12819307_600734123416579_1041825886110222388_o

Izjemna lepota ljubezni med materjo in sinom, postavljena v grozovite okoliščine. Tako bi lahko povzeli tematiko istoimenskega romana, katerega avtorica je Emma Donoghue, ki je prav tako spisala scenarij. Film je posnet po njeni viziji, uporabljene so njene besede, ideje in vizualizacija. Hkrati pa je prevzela vlogo producentke in je bila nasploh gonilna sila celotnega projekta. Na kinematografiji je delal Danny Cohen (The King’s Speech, Les Misérables, The Danish Girl), za dekoracijo seta pa je mojstrsko poskrbela Mary Kirkland (The VVitch: A New-England Folktale). Nekaj je, da imaš pred seboj koherentno spisan udaren scenarij z močno tematiko, drugo da to zrežiraš v dve uri dolg celovečerec. Lenny Abrahamson je to žogico odbil izven igrišča. Mnogo režiserjev posname po en nadpovprečen film, a za Abrahamsona je to že tretji zapored in prav si so izvrstni v svoji avtentičnosti človeških odnosov (What Richard Did, Frank).

12091473_549185925238066_7453791444964924623_o

»V svetu sem 37 ur. Videl sem palačinke in stopnice, in ptice, in okna ter na stotine avtomobilov. In oblake, policijo, in zdravnike ter stare starše. Videl sem ljudi z različnimi obrazi. Svet je kot ljudje v televiziji,« pojasnjuje mali Jack. Film dogajanje prikaže skozi njegove otroško nedolžne oči. Nepokvarjene in nezaznamovane oči, ki se kar razbistrijo, ko prvič zagledajo nebo. Kam gledati, ko je povsod toliko vrat. Za njimi pa novi svetovi. In vseskozi se nekaj dogaja in se nikoli ne ustavi. Sledi drugi del zgodbe, ki predstavlja njuno integracijo nazaj v družbo. Še največje breme nosi mater, ko se sreča s svojo družino. Ti kljub trudu nikakor niso zmožni doumeti, kaj je pretrpela, hkrati pa pričakujejo, da se vse vrne v normalno stanje.

Vsi smo vsaj enkrat v življenju tako ali drugače potisnjeni v sobo. V določeno situacijo, s katero se moramo spopasti. Ta soba postane naš svet. In na nas je, da si ta svet priredimo in se odločimo, kako velika bo v resnica ta soba. Način, kako so se ustvarjalci z različnimi režiserskimi in tehničnimi prijemi zoperstavili težki nalogi snemanja v omejenem prostoru je hvale vreden. Kako so s premeteno izgradnjo seta lahko vseeno snemali z dolgimi lečami in vrgli ozadje izven fokusa, tako da so bili v ospredju še vedno liki, ozadje pa izgine. Za druge prizore pa so nato uporabili širši objektiv, ki je zajel dva kota sobe in prikazal, kako majhen je v resnici prostor.

12045727_542456642577661_7635551629557416436_o

Strašljivost razmer ne zasenči zgodbe. Središče ostane odnos matere in otroka. Kako ščiti svojega sina, ga vzgaja, mu nudi ljubezen, hkrati pa zatira svojo bolečino in išče način za pobeg. Na zaslonu gledamo, kako Jack odrašča, vedno bolj razume dogajanje in preko matere sestavlja skupaj koščke mozaika. Kaj so podobe v televiziji, kaj je zunaj strešnega okna in kdo je »Old Nick« (biblična metafora za hudiča), ki včasih magično vstopi v Sobo? Drama Room je izstopajoča v svojem minimalističnemu pristopu. Ne ukvarja se z vprašanjem, zakaj sta si akterja to zaslužila, temveč kako bosta to premagala. In odgovor je skupaj.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *