Sebastiao Salgado

The Salt of the Earth (2014)

Beseda »foto« v grščini pomeni svetlobo, »graphein« pa pomeni slikanje. Fotograf slika s svetlobo. Tisti, ki svet upodablja s sencami in si ga razlaga po svoji podobi. Tudi če ne isto mesto postavimo več fotografov, bi vedno naredili najrazličnejše fotografije. Vsak fotograf oblikuje svoj pogled gledanja na stvari. In pogled Sebastiãoa Salgada je zares neverjeten. Skoraj tako neverjetna pa je tudi njegova življenjska zgodba, ki jo predstavi dokumentarni film The Salt of the Earth.

das-salz-der-erde5

Zgornjo fotografijo je režiser Wim Wenders (Pina, Buena Vista Social Club) videl v neki galeriji pred več kot 20 leti. Kar je videl, ga je globoko presunilo. Pomislil je, da gre za velikega fotografa in avanturista. Na hrbtni strani je bil podpis Sebastião Salgado. Danes eden najuglednejših in najbolj iskanih živečih fotografov je bil tako kot njegov oče v mladosti potepuški in stalno na poti. Kljub temu mu je uspelo doštudirati ekonomijo, kar ga je napotilo v smer aktivnega radikalnega levičarstva. V tem času je spoznal ljubezen svojega življenja Lélio. Ta je nekega dne, po tem ko sta se preselila v Francijo, za potrebe svoje študija arhitekture kupila fotoaparat. Salgado je naredil prve posnetke, na katerih je bila prav Lélia, in to je spremenilo življenja obeh. Na svojih popotovanjih je Salgado s seboj vedno nosil fotoaparat, domov pa je prinašal številne fotografske vtise. Sprejel je pogumno odločitev. Pustil je dostojno službo in začel iz ničle, postal je profesionalni fotograf.

e856e816-9cf7-4634-b3cf-705ca8d57e5d-2060x1360

Sebastião Salgado je bil rojen 8. februarja 1944 v Aimorésu, v državi Minas Gerais, Braziliji. Trenutno živi v Parizu. Po dokončanem študiju ekonomije je Salgado začel svojo kariero kot profesionalni fotograf leta 1973 v Parizu, kjer je delal s fotografskimi agencijami SYGMA, Gama in Magnum Photos do leta 1994, ko sta skupaj z Lélio Wanick Salgado ustanovila Amazonas images, agencijo, ustvarjeno izključno za njegova dela. Prepotoval je več kot 100 držav v svojih fotografskih projektih. Večina teh, poleg tega da se je pojavil v številnih publikacijah, je bila predstavljanih tudi v knjigah, kot so Other Americas (1986), Sahel: l’homme en détresse (1986), Sahel: el fin del camino (1988), Workers (1993), Terra (1997), Migrations and Portraits (2000) in Africa (2007). Sebastião Salgado je prejel številna pomembna fotografska priznanja in nagrade za svoje dosežke. Je Goodwill ambasador za organizacijo UNICEF in častni član Akademije znanosti in umetnosti v Združenih državah Amerike.

Lélia Wanick Salgado se je rodila v Vitórii, Braziliji, in se zgodaj v življenju naselila v Parizu. Poročena in mati dveh sinov, Juliana in Rodriga, ki ima Downov sindrom, je tudi babica dečka Flavia. Svojo poklicno pot je začela pri 17 letih kot razredna učiteljica v osnovni šoli in učiteljica klavirja. Poleg tega je več let študirala klavir tudi na Konservatoriju, izpopolnjevala pa se je tudi v slikanju. V Parizu je delala kot arhitektka za École Nationale Supérieure des Beaux Arts in Urban Planning na univerzi Paris VIII, kjer je pridobila magistrski naziv. Njeno zanimanje za fotografijo se je začelo v zgodnjih 70-ih in je z leti le raslo. Leta 1983 je zamenjala svoje področje, najprej je delala za Foto Revue, nato pa leta 1984 za Longue Vue, dve fotografski reviji. Med letoma 1985 in 1986 je bila direktorica galerije Magnum, kjer je organizirala okoli dvajset foto razstav.

14a_edited-2

Dokumentarec The Salt of the Earth ne trati časa z dolgovezenjem in nepotrebnimi režiserskimi prijemi. Besedo prepusti fotografijam Salgada, ki kar same ob spremljavi njegovega glasu govorijo zgodbo, več kot vredno filmske upodobitve. Trenutki, ki prikazujejo, kako Salgado ob gledanju svojih lastnih fotografij potuje skozi čas in ponovno doživlja svoje avanturistično življenje, so nadvse ganljivi. Mož, ki je šel dlje kot večina. Videl in doživel je več, kot bi si lahko predstavljali. In to vse po svojih pravilih, na svoj način. Sam. Doma pa so ga že od prvih korakov naprej zvesto čakali Lélia in dva otroka. Včasih ga ni bilo nazaj po več let. Toda družina je razumela. Salgado je moral iti okoli sveta, da bi našel popolno fotografijo in s tem sebe. Včasih je videl še preveč, kar ga je izoblikovalo in na njemu hkrati pustilo brazgotine obupa in brezizhodnosti. To mu je uspelo prebroditi prav s pomočjo ljubeče družine in svojih bližnjih. Vedno pa je bilo v ospredju njegovo delo in fotografije. Izjemno močne fotografije, ki te pogosto pustijo pod vplivom, da dihajo in živijo v brezčasnosti. Ljudje v množicah se premikajo, obrazi portretov pa skorajda spregovorijo.

This slideshow requires JavaScript.

The Salt of the Earth je čustven in osupljiv dokumentarni film o življenju, ljubezni, izgubi, brezupu in odrešitvi. Film se ne dotakne le fotografij Salgada, temveč z njimi oriše njegovo življenjsko pot, s to pa nekaj večjega. Idejo, da se lahko ponovno dvignemo. Mi imamo moč, da spremenimo svet. Pa čeprav se sliši še tako nedosegljivo. In to je resnična kvaliteta zgodbe Salgada, ki čeprav je bil priča mnogim grozotam, zaradi katerih boste ob gledanju fotografij postali kar jezni na človeško vrsto, je na koncu vendarle našel upanje. V svoji starosti se je vrnil na domačijo v Braziliji, ki jo je nekoč obdajal tropski gozd. Skupaj z Lélio sta se vrnila, da bi skrbela za posestvo, toda vse je bilo opustošeno. Živali in čudoviti gozd so izginili, z njimi pa spomini na otroštvo. Ta zemlja je tudi del njegove zgodbe. Videla je njegovo otroštvo in videla bo njegovo staranje. Ko bo umrl, bo tu pokopan in tako se bo sklenil krog. Lélia je prišla na dan z idejo, da bi ponovno zasadili gozd, ki je nekoč že bil. Utopična misel se je začela spreminjati v dejanskost. Le kdo bi lahko obnovil atlantski tropski gozd, se vprašamo? Toda Salgado je videl stvari drugače kot ostali. »Včasih vidim drevo in mislim o njegovi veličini, njegovi lepoti. Vse je odvisno od dreves. Naša voda in kisik. Drevo je dom vsem.« In dodalo se je še eno poglavje v njegovem bogatem življenju.

Screen-Shot-2015-09-26-at-19.42.58

Njegove fotografije pa zajemajo več kot le dogajanje pred objektivom. Zaobjamejo človeški duh in zgodbe ljudi z vsepovsod. Nekatere so prečudovite. Druge grozovite. Njegova zgodnja dela so opisovala predvsem dogajanje z nerazvitih območij pomanjkanja in hude lakote. Dokumentiral je velike upore, migracijske premike, industrijske vplive, življenja najbolj odtujenih in avtohtonih ljudstev na planetu. Šel je tudi tja, kamor zahodni človek še ni stopil. Temu pa je sledilo umiranje in trpljenje. Kmalu ni več verjel v rešitev ali človeško raso. »Ne zaslužimo si, da živimo. Nihče si tega ne zasluži,« izreče Salgado, ki je ničkolikokrat ob tla vrgel fotoaparat in jokal nad videnim. Pogledal je v samo srce teme. Toda bil je na misiji. Fotografiral je, da bi to pokazal drugim in nam dal možnost razumeti pomen besede človečnost. Imel je poslanstvo, fotografije pa so njegovo sporočilo in dar. S svojo zgodbo je postavil izhodišče za naše nadaljnje zgodbe in dokazal, da lahko z eno samcato idejo in skupno močjo ponovno zasadimo ne le drevo, temveč celoten tropski gozd. Sebastião Salgado je človek, katerega fotografije so nam pokazale na tisoče zgodb o našem planetu in je fotograf, ki mu je resnično mar za ljudi, kar se odraža v njegovih fotografijah. Navsezadnje smo ljudje sol zemlje.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *