nocturnal_animals

Nocturnal Animals (2016)

»Ko te nekdo ljubi, moraš biti previdna. Mogoče tega nikoli več ne boš dobila nazaj.« Nocturnal Animals režiserja in scenarista Toma Forda (A Single Man) je prispodoba o propadlem zakonu, brutalnem umoru in maščevanju. Toda kdo je na koncu resnično žrtev in kdo iz vrtinca ljubezni odkoraka na dveh nogah? Brez ran in brez brazgotin? Kvaliteta neo-noir psihološkega trilerja, posnetega po romanu Austina Wrighta z naslovom Tony and Susan, je da gledalcu ne ponudi niti enega črno-belega lika. Vsi so nedolžni in hkrati vsi krivi. Vsak je iz mesa in krvi. Zaradi prepletenosti s fantazijo in različnih vzporednih zgodb pa nikoli nismo zares prepričani, kaj je resnično in kaj del psihe glavnih akterjev.

50805_AA_6087 print_v2lmCTRST+SAT3F Academy Award nominee Amy Adams stars as Susan Morrow in writer/director Tom Ford’s romantic thriller NOCTURNAL ANIMALS, a Focus Features release. Credit: Merrick Morton/Focus Features

Premožna lastnica umetnostne galerije Susan (Amy Adams) nekega dne prejme rokopis romana njenega odtujenega bivšega moža Edwarda (Jake Gyllenhaal). Skupaj s povabilom na večerjo. Preteklo je dvajset let in rad bi jo ponovno videl. V svojem nesrečnem zakonu z nezvestim možem sedaj izgubljena Susan začne brati tematični roman z naslovom Nočne ptice, ki ga je Edward posvetil prav njej. Nočni ptici, kot jo je klical. Kar Susan prebere na sveže popisanih straneh, pa je vse prej, kot kar je pričakovala. Zgodba o zastrašujočem zločinu in grozoviti krivici. Mož, ki je v enem samem trenutku izgubil vse. In žena, ki se je od tistega trenutka naprej naučila živeti z občutkom nevdržne krivde. Susan v solzah razburjenja in šoka zapre knjigo. Toda kar je prebrala, v njej prebudi spomine.

Igralska zasedba je izjemna. In to ne samo Amy Adams, ki je s svojimi nežnimi, a hkrati močno ekspresivnimi obraznimi potezami odlična za vlogo nemirne protagonistke, in Jake Gyllenhaal, ki poleg svojega šarmantnega robatega videza premore izraziti še tako surova in pristna čustva. Tukaj so še vedno karizmatični Michael Shannon v vlogi šerifa Bobbyja in vsestransko talentirani Aaron Taylor-Johnson, ki se povsem preobrazi v lik primitivnega kriminalca Rayja. Še najmlajša Ellie Bamber je kot hčerka India izvrstna. Prijetno presenečenje pa je tudi Michael Sheen, ki se pojavi zgolj za okras, a vseeno pusti svoj pečat.

screen-shot-2016-10-21-at-11-03-39-am

To ni film, kot smo jih vajeni. In to je dobro. Že uvodna sekvenca plešočih razgaljenih ostarelih debelušk nas opozori, da gledamo … višjo umetnost? Pa naj bo umetnost. Ford skozi film večkrat poda kritiko modernega razumevanja estetskega ustvarjanja. Susan tako v enem izmed prizorov v svoji galeriji ogleduje sliko z napisom »revenge«, za katero ne ve, kdaj so jo dobili. V njej ne najde globljega pomena ali razloga, zakaj jo izpostavljena. Kaj dobrega lahko prinese maščevanje? Še večkrat pa nas film preseneti. Od šokantnega nasilja do umirjenih trenutkov strmenja v oči Susan, ki v sebi skrivajo sivino žalosti. Pripomore glasbena spremljave Abela Korzeniowskija, ki skupaj z direktorjem fotografije Seamusom McGarveyjem (The Accountant, Atonement) pričara utesnjeno vzdušje. Na tem mestu dobimo tudi nekaj manj primernih vložkov, ki na prvi pogled delujejo povsem nepotrebni in izven konteksta. Še najbolj izstopa nepričakovan »jump scare«, ki ga Susan doživi na delovnem mestu in ki lahko v najboljšem primeru zgolj kaže na nepredvidljivost življenja in kako nas lahko zaznamuje že posamezen dogodek. Dogodek iz preteklosti, ki se je vrnil v Susanino življenje kot mož, ki ga je nekoč ljubila.

noct

[spoiler alert] 

Susan in Edward sta bila srečno poročena, toda med njima so bile nepremostljive razlike. Edward je bil po srcu umetnik. Večni romantik. Susan pa cinična in nenavdihnjena (vsekakor nima prav veliko ljubezni do svoje galerije). Pa čeprav se je še tako močno trudila, da ne bi bila. »Slej ko prej se vse hčerke spremenijo v svojo mater.« In ironično je Susan prav njena mater svarila pred zakonom z Edwardom, v katerem Susan ni zmogla preko frustracij nad njegovo negotovo kariero, njen omalovažujoč odnos do njegovih literarnih aspiracij pa je botroval k razkolu (simbolično ji pošlje roman, saj nikoli ni verjela vanj). Susan ga je zapustila za drugega moškega, hkrati pa je zagrešila nekaj nedopustnega. Splavila je z njegovim otrokom.

nocturnal-animals-620x318

Rokopis Nočne ptice je zgolj oblika maščevanja. Že sam naslov nosi zbadljivo povezavo med vzdevkom, ki ji ga je nadel Edward, in nočnimi mrhovinarji na avtocesti, ki napadejo in končno tudi ubijejo ženo ter hčerko glavnega akterja. Edward je ne krivi za zagrešeno, a nedvomno hoče, da ve, kaj mu je storila. Preko zgodbe je Susan dokočno lahko občutila, kako se je Edward počutil. Kaj je prestal. Poslal ji je sporočilo. Da ga je zlomila in mu odvzela vse. Tudi nerojenega otroka, pri tem pa je izgubil svoje bistvo. V knjigi se protagonist po nesreči ustreli v trebuh. Umrl bo počasne in boleče smrti. Susanin občutek krivde pa je lepo viden, ko opravi namišljeni klic k že odrasli manifestaciji hčerke. Sedaj je v zakonu, kjer jo mož vara, in se sprašuje, kako bi se lahko drugače odvilo življenje. Zaradi vseh teh razlogov in še vedno tleče ljubezni do Edwarda se Susan odloči srečati z njim. Prispe v prestižno restavracijo, toda medtem ko ure večera izginjajo, Edwarda ni od nikoder. Je storil samomor? Mu je bilo pretežko jo videti še enkrat? Ali mu je dala dovolj moči in inspiracije, da je spisal roman, in sedaj lahko končno zaključi poglavje svojega življenja? Jo je sploh še imel rad? Resnica je, da to sploh ni pomembno. Bilo je prepozno.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *