brez-naslova-png

La La Land (2016)

Zamislite si, da se vozite po štiripasovnici. Mesto angelov na s soncem obsijan dan. Na nebu ni oblačka, v zraku pa nežen vetrič. Naenkrat se kolona barvitih vozil ustavi in vročina začne pritiskati. Kamera se sprehaja mimo malih svojstvenih štirikolesnih svetov, ki jih zamejuje raznovrsten kolaž glasbe. Vsak je kot edinstven karakter v epski pesmi. Mozaik izgubljenih, ki iščejo svojo srečo. Vsi vozniki nato istočasno skočijo iz avtomobilov in začnejo brezskrbno poplesavati in peti. Kot bi bili v muzikalu, a niso. Živijo v La La deželi, kjer je to nekaj povsem običajnega.

LLL d 41-42_6689.NEF

Nazdravimo blaznežem, ki si upajo sanjati. Na Mio, obetajočo filmsko igralko, in Sebastiana, nadobudnega jazz pianista. Njuni poti se hitro romantično prekrižata, in ko si zaljubljen, življenje zares postane kot muzikal. Sanje pa večje in slikovitejše, ko imaš ob sebi srce, s katerim jih deliš. Emma Stone in Ryan Gosling vas bosta odplesala iz naslonjačev in vas posrkala v notranjost filmskega zaslona. Kajti prav njuna energija in razmerje sta središčna točka drugače fantazijskega potovanja. Poleg magičnega potopa v svet glasbe, ki je poln pobegov v nerealnost – v tisti drugi del sveta, kjer je mogoče vse – imamo še vedno čuten človeški odnos, ki nas pritrdi nazaj na trdna tla.

Veliko jih išče, mnogo nikoli ne najde. Kaj se zgodi, ko ne dosežeš svojega potenciala? Ko ti spodleti? Pobereš se in poskusiš znova. Mia in Sebastian sta za uspeh pripravljena narediti marsikaj. Ne bo lahko in tega se zavedata. Pripravljena sta garati in se sramotiti, toda najtežji preizkus je, kako na tej poti ostati skupaj. Kako slediti svojim idealom in verovanjem, obenem pa ne skreniti s poti.

LLL d 13 _2607.NEF

Življenje je lahko melodija in ples. Odvisno je le od perspektive. »Ljudje obožujejo tisto, do česar si strasten.« Los Angeles je tako čudovita kulisa za dogajanje. Nekaj zares poetičnega je na tem mestu. Prav tako pri vseh ostalih lokacijah snemanja. Tudi Emma Stone je pri petnajstih letih prišla sem v upanju, da bi postala profesionalna igralka. In lahko bi celo rekli, da ji je uspelo, saj je letos bržkone glavna favoritinja za zmago na podelitvi zlatih kipcev.

Režiser in scenarist Damien Chazelle v svojem posvetilu izginjajočemu žanru dokaže, da je trenutno eden najbolj vročih ustvarjalcev v Hollywoodu. S svojim drugim celovečercem Whiplash je že nakazal svojo briljantnost, s kombinacijo žanrskih tonov, ki je La La Land, pa jo je samo še potrdil. Film obkroža lahkotnost, ki jo nato prekine intenzivna drama, že v naslednjem prizoru pa nas Chazelle znova popelje visoko nad oblake domišljije. Montaža, fotografija, kinematografija in scenografija ter kostumografija so izvrstne. Tudi v najbolj statičnih prizorih se v ozadju vedno ponudi kopica vizualnih poslastic, ki prevzamejo naše oko. Vse je na svojem mestu, tako kot plesni čevlji glavnih likov, ki se vrtita pred obličjem vijoličastega sončnega zahoda. Ni presenetljivo, da je film osvojil rekordnih sedem zlatih globusov, poteguje pa se tudi za vrtoglavih štirinajst oskarjev.

Krasi ga počasen ritem v kombinaciji z bolj udarnimi glasbenimi točkami. In prav glasba je tako zelo pomemben del zgodbe, njena vpeljava pa je povsem nezaznavna. S filmom diha in živi. Glasbene točke in občutek, s katerim Chazelle zajame jazz melodije. Ne gre za glasbeno spremljavo, temveč živeče glasbene stvaritve, ki jih počasti tudi John Legend. Ta je za film spisal svojo avtorsko glasbo in je kot stranski lik zelo dobrodošel dodatek. Da pa gledalci lahko uživamo v prijetnih melodijah, je poskrbel komponist Justin Hurwitz. Od žalostnih suit do popovsko-rokerskih skladb, ki zapolnijo ustvarjalno ozračje. La La Land je vrtiljak senzualnih užitkov in ljubezenska zgodba, zavita v pesem in ples.

[spoiler alert]

»Vedno te bom ljubil,« izreče Sebastian, ko se zave, da je romance konec. Ironično na koncu oba dobita točno to, kar sta si želela. On je sanjal o svojem lastnem jazz klubu, ona o tem, da bo postala filmska zvezdnica. To jima uspe, ampak pred tem izgubita drug drugega. Bi jima to uspelo, če bi ostala skupaj? Kdove. Ko se srečata leta kasneje v njegovem klubu – ona z novim možem, on še strtega srca – se v njunih očeh vidi žalost. Toda le za trenutek. Trenutek, ki traja natančno eno dolžino otožne skladbe. Slavospev njuni ljubezni, v katero se je vmešalo življenje. Ko Sebastian odigra poslednji ton, se par spogleda in nasmehne. Vesela sta drug za drugega in hvaležna za tisto, kar sta si delila. Zasliši se uvodni vzklik nove radožive skladbe: »Ena, dva, tri, štiri …!« Sedaj lahko on začne živeti naprej.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *