clipboard01

It (2017)

Natanko 27 let mineva, odkar je v istoimenski televizijski mini seriji, posneti po romanu Stephena Kinga, kot ubijalski plešoči klovn Pennywise strašil danes 71-letni angleški igralec Timothy Curry. Tokrat se v cestnem odtoku v ikonični vlogi skriva Šved Bill Skarsgård (sin znanega Stellana Skarsgårda), ki si zasluži oskarja za najbolj zlovešč nasmešek. Reinterpretacija je časovno gledano premeščena iz poznih petdesetih v izdihljaje osemdesetih let in se zelo očitno spogleduje z Netflixovo uspešno serijo Stranger Things (2016).

V otvoritvenem koncu tedna si je film v Sloveniji ogledalo več kot 9000 gledalcev, kar pomeni, da je film argentinskega režiserja Andyja Muschiettija, znanega zgolj po povprečni grozljivki Mama (2013), v Sloveniji že rekorder po številu ogledov v žanru grozljivke, v ZDA pa mu je uspel letošnji tretji najboljši uvodni konec tedna. Zakaj suhoparno naštevanje blagajniških podatkov? Preprosto. Ker razodevajo, zakaj se onkraj luže znova in znova odločajo za predelave starih hitov.

it_2017_1_758_426_81_s_c1

Zaslužkarski vidik je sam po sebi dovolj transparenten, a ga spretno prikrivata histerična promocija in evforično navdušenje ob premiernih ogledih. Zaradi mantre narediti čim več s čim manj se izgubi dodana vsebinska vrednost, ki praviloma obdaja prvence velikih uspešnic. Saj ne da bi bila mini serija retrospektivno gledano kakršen koli presežek, a svoj prostor v popkulturni sferi brez dvoma ima. Toda ali je zaradi tega Tisto zgolj najnovejši paradni konj tovarne sanj?

Odgovor ni črno-bel. Celovečerec o zalezovalcu z rdečim balonom (simbolom instantne groze), ki mu bolj kot kri in meso mladostnikov diši njihov strah, je z vidika sceno- in kinematografije v skladu z utripom časa. Kamera spretno uporablja prijeme, ki mestoma spominjajo na genialno igro kadrov in trikov iz Priklicanega zla, pod katerega se je leta 2013 podpisal James Wan, pri osnovni niti pa se smiselno spogleduje z brezčasno horror klasiko Nočna mora na ulici Brestov (1984). Freddy Krueger in Pennywise sta si namreč precej podobna vsaj v tem, da pri njunih igricah pogosto ni jasno, kaj je resnično in kaj plod domišljije prestrašene mladeži.

IT

Toda brisanje meje med varnim domačim pristanom in zastrašujočo kanalizacijo, po kateri svoje žrtve tihotapi ubijalski klovn, niti ni kdove kako posrečeno. Izmišljeno mestece Derry je namreč kraj, kjer na šolskih hodnikih ne manjka stereotipnih (ameriških) šolskih nasilnežev, za domačim omizjem pa se skrivajo psihološki teror in incestne zlorabe. V najboljšem primeru odrasli zgolj nimajo posluha za tegobe varovancev.

Prizori pogosto delujejo posrečeno prispodobno in namesto na nadnaravno namigujejo na vsakdanje zlo, kar je sploh v zadnjem času dodana vrednost žanra (Zlo za petamiZbeži!Babadook), vendar se ob sicer silni privlačnosti nostalgičnih pomežikov osemdesetim ne gre znebiti občutka prežvečenosti. Kolažna montaža hiperaktivnega nizanja filmskih tropov za nameček nikakor ne pomaga pogosto nerodni dinamiki že tako pretirano dolgega horrorja (135 minut).

sophia-lillis

A vendar je nova interpretacija o demonskem burkežu očitna nadgradnja predhodnika drugačnega formata. Turobno, transgresivno vzdušje Kingove prepoznavne knjižne predloge razbremenjuje posrečena kemija osrednjih junakov. Štirinajstletni Finn Wolfhard, znan po vlogi Mika Wheelerja v Stranger Things, zabava kot jezikavi Richie Tozier, a še bistveno bolj s svojim performansom navdušita Jaeden Lieberher (Bill) in predvsem Sophia Lillis (Beverly).

Škoda torej, da bolj kot celota izstopajo posamezni odseki in da nič v nadaljevanju pravzaprav ne prekosi uvodnega prizora s pobeglo papirnato ladjico. No, ljubitelji žanra si boste ustnice gotovo obliznili vsaj še ob režijsko domiselni diaprojekciji. Nadaljevanje je že napovedano.

Vtis: 

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

6 comments on “It (2017)

  1. Verjetno sem jaz čuden, ampak teh novih kinofilmov, med katerimi je tudi ta slavni in težko pričakovani novi IT, me absolutno ne mika videti oz. se mi jih niti slučajno ne mudi pogledati. Bo, ko bo. It’s probably just me. :)

  2. Ma, saj v večini primerov res nič ne zamudiš. Tako da ni podlage, da oporekam tej racionalni odločitvi. 😛 Zadnje čase pogosteje zahajam v kino (pač res mi je kul gledati na velikem zaslonu) in je kar nekakšna srednja žalost, še največkrat je tako, da potencial sicer je, a šepa vsaj en del izvedbe. Vse nekje v rangu 5-7.
    Zelo me zanima, kaj se bo izcimilo iz novega Blade Runnerja. Nimam preveč visokih pričakovanj, ampak vseeno držim pesti za nekoliko boljši sci-fi.

  3. Najbolj od vsega me je zmotil zelo premladi in presmrkavi Pennywise. Skarsgard bi lahko igral rimejk Home Alonea, ne pa Pennywisea, ki mora biti odrasel moški, ne pa mulc.

  4. Meni se je sicer Bill zelo dopadel, je bil kar creepy, se je predal vlogi, kar je, če pomislim, še bolj creepy. 😀
    Bolj me je zmotil straniščni humor. Ne sam po sebi, ampak količina. Razumem, da se vedno najde kakšen prijatelj, ki mora vselej in ob vsaki priložnosti izustiti vic o mami ali velikosti spolovila, samo v filmu bi bilo lahko bolje odmerjeno, saj je na neki točki samo še sitno. Za moj okus, seveda.

  5. Ta humor me ni zmotil, pač mularija kot mularija :) To odraščanje je film kar dobro ujel po moje.
    Zgleda, da me je motil le moderni Pennywise. Tako zelo, da mi je pokvaril dobre dele filma.

Leave a Reply to Iztok Gartner Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *