music-in-the-movies-938x384

Potovanje v svet filmske klasične glasbe – I. del: Richard Wagner

Naj dvigne roko, kdor obožuje klasično glasbo. Ne vidim nobenih rok, zato vprašam še malce drugače. Kdo obožuje klasično glasbo v filmu? Verjetno vsi, le da se tega ne zavedamo. Glasbena spremljava se je namreč razvijala sočasno s filmom in kmalu sta postala nerazdružljiva prijatelja, z roko ob roki pa nudita vsakemu posamezniku intimno in nepopisno filmsko izkušnjo. Brez klasične glasbe film, kot ga poznamo danes, ne bi obstajal. Čustveni vrtiljak, katerega tempo narekuje barva zvoka. Jokamo, trepetamo in se smejemo; vse skupaj z glasbeno spremljavo klasične glasbe. Spomnite se tega naslednjič, ko v Apocalyse Now slišite in prebudite svoje čute ob Wagnerjevi Ride of the Valkyries.

richard-wagner

In kje se je vse skupaj začelo? Prišlo je leto 1895, ko sta francoska brata Auguste in Louis Lumiere izdelala in svetu pokazala svoj veliki izum, imenovan kinematograf, ki je čudežno združeval funkcije snemalne kamere in prvega filmskega projektorja. V pariški kavarni Grand Cafe sta 28. decembra predvajala svoj 20-minutni film in tako popeljala človeštvo novemu veselju naproti. Ta dan ves svet še danes praznuje kot rojstvo filma.

Toda nekaj je manjkalo. Hm, kaj le? Zvok! Kar nekaj časa so ustvarjalci zvok producirali z Edisonovim fonografom in Berlinerjevim gramofonom, kar pa je dejansko pomenilo le hkratno reprodukcijo tona (glasbe) in slike. Oba elementa nista bila sinhronizirana. Nista bila povezana in nista delovala celovito. Projekcije je večinoma dopolnjevala klavirska spremljava, včasih pa je ob filmsko platno sedel celo orkester. A glasba ni imela niti približno takšnega pomena, kot ga ima danes. Tam je bila zgolj zaradi tega, da je preglasila ropotanje projektorja in ustvarila zabavno vzdušje.

Magnetni zapis zvoka so v filmsko industrijo vpeljali nekako šele v 50. letih prejšnjega stoletja, moramo pa poudariti, da prehoda iz nemega filma nikoli ni povsem zavirala tehnologija sama, temveč in predvsem ideologija. Ideologija same estetike nemega filma in le na koncu morda, pogojno rečeno, lažja oblika ekonomije, torej njegova filmska finančna plat. Ko je zvočni film ukinil glasbeno spremljavo, se je spremenil tudi sam film kot medij. Ustvaril je novo magijo in novo estetiko. S samim zvokom je postal neodvisna forma.

Danes poznamo kar nekaj izstopajočih komponistov izključno filmske glasbe, toda dolga leta pred tem so svoj pečat pustili že drugi. Slišijo po imenih, kot so Antonio Vivaldi, Johann Sebastian Bach, Joseph Haydn in Wolgang Amadeus Mozart. Pa potem še Ludwig Van Beethoven, Gioacchino Rossini, Franz Schubert, Felix Mendelssohn, Frederic Chopin, Robert Schumann ali Johannes Brahms. Seznam je dolg. Predolg za širšo razpravo, vseeno pa si lahko na kratko pogledamo, kje vse smo lahko slišali njihove mojstrovine in kakšen vtis so naredile na gledalca.

Prvi filmski skladatelj? Pomembne osnovne korake za razvoj filmske glasbe je naredil velikan nemške romantične opere Richard Wagner. Pa poglejmo zakaj. Lahko bi celo rekli, da se je filmska umetnost rodila šele tedaj, ko je Wanger umrl – z glasbo se je zapisal globoko v film. Uporabljal je tehniko vodilnega motiva (lajtmotiv), pri kateri je pomembno, da ima vsaka stvar (predmet, oseba, kraj) svoj glasbeni motiv. Takšen način kompozicije uporabljajo skladatelji še danes (primer: Howard Shore – The Lord of the Rings). Njegova glasba se je pojavila v 400 različnih filmih, in to že od leta 1904 dalje. Rodilo se je sodelovanje opere in filma, eden izmed takšnih predstavnikov pa je že The Birth of the Nation iz leta 1916, kjer lahko zaslišimo poznano Ježo Valkir iz opere Valkira.

Njegovo glasbo je oboževal tudi Charles Chaplin in jo je pogosto uporabljal v svojih filmih (Gold Rush in The Great Dictator). Zasledimo lahko znameniti Poročni marš iz opere Lohengrin. Ta se še danes igra ob poročnih slovesnostih. Potem pa so tukaj še bolj znani filmski presežki, kot so 8 ½ (1963), The Night of the Generals (1967), Apocalypse Now (1979) in Shadow of the Vampire (2000) ter Stalker (1979). Film tako nujno prinaša novo pot in s tem se definira filmska glasba kot edina nosilka nove vloge pri oblikovanju umetniškega polja. Prav o tem je pred več kot sto leti razmišljal Richard Wagner. »Konec opere, začetek filma!«  Z Wagnerjevo obliko glasbene drame se tako ali drugače končuje obdobje velike opere. Prišel je čas združevanja umetnosti. Glasba ima prvič v filmu pravico govoriti sama zase. In glasno so same zase govorile in plesale prav vse Wagnerjeve operne drame. Glasba je prvič v zgodovini postala substanca, ki lahko podaja pravo srce objekta, to pa je precej dobro izhodišče za kratek spust skozi prigode klasične glasbe v filmih …

G. Jerman

__________________________________________________________________________________________________________

Literatura in nadaljnje branje:

Chionm, Michel. 2000. Glasba v filmu. Ljubljana: Slovenska kinoteka.

Reichenberg, Mitja. 2007. Klasična glasba v filmu. Didakta: Radovljica.

Sadoul, Georges. 1960. Zgodovina filma. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *