music-in-the-movies-938x384

Potovanje v svet filmske klasične glasbe – II. del: Antonio Vivaldi

Do tja, koder se ujemata slika in zvok, je bila dolga in strma pot. Šele tedaj lahko prvič zares prisluhnemo filmskim melodijam, ki z vsemi svojimi značilnostmi opredeljujejo celo različne žanre, njihova zvočna podoba pa je postala prepoznavna in stoji sama zase. Če je bil Richard Wagner uvod, naj bo Antonio Vivaldi nadaljevanje. Daljnega leta 1678 v Benetkah rojeni »Lucio« je bil otrok pomladi in je kot odličen violinist nastopal širom Evrope. V njegovi glasbi se sliši bogat barok, pa čeprav je leta 1741 na Dunaju umrl v revščini. Glasba za sprostitev, lahkotne melodije, ki so igrive in neproblematične, to pa se zrcali tudi v uporabi njegove glasbe v filmu. Prvi, ki jo je zares smiselno uporabil, je bil režiser Jean Renoir v romantični komediji La Carosse d’or leta 1953. Vivaldijevo Zimo slišimo tako v gledališki predstavi kot v samem filmu. Naslednji film, kjer nas obdajajo Štirje letni časi, je bil Ferry to Hong Kong (1959) režiserja Lewisa Gilberta. V njem je zaigral celo Orson Welles, a film ni uspel upravičiti visokih pričakovanj.

Tudi režiser Pier Paolo Pasolini ni mogel mimo Vivaldijeve glasbe; smiselno jo je umestil v Mamma Roma (1962), kjer zaigra njegov Koncert v d-molu. Vivaldijeva skladba postane nosilka celotne zvočne podobe. V popolnoma drugačni vlogi pa je Vivaldijeva melodija v kriminalki z naslovom Pierrot le fou iz leta 1965. Režiral jo je famozni Jean-Luc Godard. Verjetno še najbolj prepoznavna uporaba je prišla malce kasneje izpod rok filmskega genija Stanleyja Kubricka. Barry Lyndon (1975) pokaže njegovo ljubezen do kvalitetne glasbe, ki jo uporablja skozi celotno obsežno filmografijo. V lasti ima pravzaprav pravo majhno zakladnico koncertne glasbe od baroka do sodobnih skladateljev.

Zagotovo se spomnimo legendarnega filma 2001: A Space Odyssey (1968), ki nosi skladbo Richarda Straussa (Tako je govoril Zaratustra) pa do Gyorgiyja Ligetija (Rekviem, Atmospheres, Adventurires in Lux Aeterna) in vse do novoletnega valčka Johanna Straussa (Na lepi modri Donavi). Tako je tudi v filmu Barry Lyndon. Kubrick si je izposodil glasbo pri Vivaldiju, in sicer Koncert za violončelo v e-molu, tretji stavek. Podobno so ravnali še drugi ustvarjalci. Alan. J. Pakula in njegov All the President’s Men (1976) na primer. Čeprav mu je za celovečerec dobršni del glasbe spisal odlični David Shire, se vseeno ni mogel odpovedati Vivaldiju in njegovemu Koncertu za dve trobenti. Dustin Hoffman in Robert Redford odkrivata afero Watergate, agent James Bond  pa v A view to a Kill (1985) rešuje svet. Vsi v ritmu Vivaldija.

In če se spomnimo afere, potem tudi v Nixonu (1995, Oliver Stone) lahko pričakujemo note Italijana. Te sodijo prav v vse filmske zvrsti; leta 1996 je nastala kriminalna drama Eye for an Eye (John Schlesinger). Zelo dobra izvirna partitura Jamesa Newtona Howarda, toda v filmu kar mrgoli znanih glasbenih citatov. Ti dodajo zvočno težo in svoj retropečat (Koncert za klarinet in orkester v A-duru). Od novejših filmov, ki jih spremlja Vivaldi, pa velja omeniti še glasbeno dramo Shine (1996, Scott Hicks). Biografska pripoved o pianistu Davidu Helfgottu, pa tudi art film Being John Malkovich (1999, Spike Jonze). Menuet iz koncerta za oboo, godala in basso continuo spaja izredno filmsko zgodbo.

Čisto za na konec nanizajmo še izredno poseben film z naslovom Dogville (2003), kjer je režiserju Larsu von Trierju uspelo nekaj fascinantnega. Za končni rezultat unikatnega gledališkega filma je prispeval tudi Vivaldi s svojo Cum dederit (iz Nisi dominus). Vivaldijeva glasba je v filmih prepoznavna kot element za označevanje zgodovinskega obdobja. Navdihuje z občutkom za slikovito zvočno pripoved, zaradi česar ni prav nič čudno, da so njegovi Štirje leti časi največkrat uporabljeni glasbeni citat v zgodovini filma.

_________________________________________________________________________________________________________

Literatura in nadaljnje branje:

Chionm, Michel. 2000. Glasba v filmu. Ljubljana: Slovenska kinoteka.

Reichenberg, Mitja. 2007. Klasična glasba v filmu. Didakta: Radovljica.

Sadoul, Georges. 1960. Zgodovina filma. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *