prava

Blade Runner 2049 – kako posneti nadaljevanje kultnega?

Ridley Scott je pred 35 leti posnel kultni film Blade Runner, ki ga svetovni kritiki uvrščajo med najboljše filme vseh časov. Britanec se je zaradi prenatrpanega urnika odpovedal režiji nadaljevanja, ki jo je prevzel priznani režiser Denis Villeneuve.

Kanadski režiser (Prisoners, Arrival) je projekt označil kot »noro, čudovito in obenem slabo idejo«. »Zavedal sem se, da bodo ljudje v kino prišli z bejzbolskimi kiji,« je slikovito povzel prevzeto odgovornost. Čeprav je izjava humorna, je v njej nekaj resnice. Resda je prvenec ob izidu razdvojil ljudi, a je skozi leta pridobil kulten status in obveljal kot pomemben žanrski mejnik. Iz te dediščine so črpali Cameronov Terminator, Verhoevenov Total Recall, Spielbergov Minority Report pa recimo Matrica bratov (danes sester) Wachovski in mnogi drugi.

blade-runner-1982-poster

Nekakšna prelomnica je bila leta 1992 izdana režiserjeva verzija (Director’s Cut), ki je le ena izmed sedmih različic filma, vsebinsko gledano pa je v primerjavi z izvorno inačico opustila glasovno naracijo, dodala prizor s samorogom in se odrekla vsiljenemu srečnemu koncu. Pet let pozneje je film kot eden prvih izšel na DVD ploščku. Na plan so med tem počasi prilezle sočne informacije o peklenskem snemanju, o katerih pripoveduje tudi triinpolurni dokumentarec Charlesa de Lauzirike Dangerous Days: Making Blade Runner (2007).

bladerunner_2558705k

Vampirske ure in težavna produkcija

Draž dokumentarca je v tem, da ne prikaže zgolj težav in nesoglasij, temveč obenem spregovori o predanosti Ridleyja Scotta in snemalne ekipe. »Želel sem ustvariti nekaj resnično lepega. Vsak prizor je moral biti izjemen. Moje orožje je bila kamera.« Prvi osnutek scenarija filma je sicer spisal Hampton Fancher in bežno temelji na romanu Do Androids Dream of Electric Sheep?, pisatelja Philipa K. Dicka. Na površini govori o detektivih, ki lovijo genetsko ustvarjene humanoide, replikante. Kasneje ga je na zahtevo Scotta popravil in dokončal David Peoples.

Po scenaristični rokoborbi je hitro postalo jasno, da proračun ne bo zdržal Ridleyjeve vizije. Produkcijska hiša Filmways Inc. je odstopila, k sreči pa je bil pravočasno dosežen dogovor z novimi meceni. Izključno nočno snemanje ter nenehna raba dežja in dima naj bi prikrili finančni deficit, a ironično je to pripomoglo k brezčasni lepoti filma. Ob hipnotični kinematografiji Jordana Cronenwetha je potrebno dodati vsaj še to, da takrat za posebne učinke še niso bili na voljo računalniki.

80e1e015841bf3300d79501eb17227f3

Mučen proces, z neštetimi ponovitvami je vplival tudi na igralce. Harrison Ford je bil zaradi predhodnih uspešnih vlog (Star Wars, Indiana Jones) nekoliko zvezdniški, a po besedah Scotta kljub nekaterim sporom pravi profesionalec. Na krajšem seznamu za vlogo Ricka Deckarda so bili med drugimi še Dustin Hoffman, Nick Nolte, Burt Reynolds in Al Pacino.

V dokumentarcu je veliko govora o umetniški svobodi in doprinosu posameznih igralcev. Eddy Olmos je recimo iznašel t. i. City Speak, nekakšno mešanico madžarščine, francoščine in nemščine ter jo smiselno vključil v svojo vlogo. Pa o tem, kako se je v vlogi Rachael lovila mlada neizkušena Sean Young in kako je Scott k sodelovanju brez predhodnega razgovora povabil dotlej neznanega nizozemskega igralca Rutgerja Hauerja. Tistega ekscentričnega blondinca, ki se je domislil znamenitih besed o spominih, izgubljenih v dežju.

Scenarij je prepričal Villeneuva in Forda

Kako se torej lotiti nadaljevanja kultnega? Po besedah kanadskega režiserja je bil prvi korak odličen scenarij (Hampton Fancher, Michael Green, Ridley Scott), nad katerim je bil izredno navdušen tudi Harrison Ford. Temelji so bili zastavljeni, Villeneuve pa je v proces takoj vključil prekaljenega cineasta Rogerja Deakinsa, zadolženega za vihtenje kamere in vizualno podobo naslednjega poglavja noirovske detektivke na ulicah distopičnega Los Angelesa.

Poustvaritev prelepe melanholične zvočne kulise je bila zaupana skladateljema Hansu Zimmerju in Benjamin Wallfischu, ki nista pozabila na sintisajzersko (Yamaha CS-80) čarobnost izvirnega Vangelisovega soundtracka. Toda za tako nadarjenega ustvarjalca, kot je Villeneuve, največji problem niti ni bila forma, temveč vsebina – kot je ne nazadnje v intervjujih izpostavil tudi sam.

ryan-gosling-blade_runner_2049__2565_68310_l

Za 50-letnega Kanadčana je bilo bistveno vživeti se v zgodbo in like nekoga drugega ter najti svojo rdečo nit. Nadgraditi tethtna bivanjska vprašanja ter na lasten način spregovoriti o minljivosti in identiteti. Spoštovati jedro, ki se sprašuje, kaj pomeni biti človek, vendar obvezno ponuditi nove tematske okvire. Na vprašanje, ali je Blade Runner 2049 res nova mojstrovina, kot je slišati iz tujine, si bodo lahko gledalci v Sloveniji odgovorili kmalu. Premiera je 5. oktobra. Rezervirajte si ves večer, film je namreč dolg zajetnih 163 minut.

Blade Runner, Blade Runner 2049

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *