existenz_poster_02

eXistenZ (1999)

eXistenZ je virtualna igra, kjer igralci, ki si svoj živčni sistem nasilno priklopijo na biološki pod v hrbtenjači, vstopijo v virtualni svet. Halucionarni svet pravzaprav, ki ga podžgejo njihovi strahovi, potrebe in najbolj prikrite želje. Na drugi strani imamo protisistemske borce, fanatike, ki poskušajo z atentati prekiniti povezave. Pripravnik Ted se pridruži Allegri in skupaj vstopita v igro, kjer raziščeta, kakšna škoda je nastala na njenem priključku med poskusom umora. Mogoče pa se le indirektno vdajata v naslajo in užitke, od katerih je odvisna. Toda kaj je resnično in kaj imaginarno?

Tematike Cronenberga se prepletajo, celo ponavljajo, a preko tega slavi njegova unikatnost, (pre)drznost in ostudnost popačenih podob. Metafora o umetniku znotraj potrošniškega sveta in fetiš množična kultura ter zabava. Cronenberg nas pošlje na drug planet. Modificirana realnost, to je njegova specialiteta. Mutantska bitja pa slasten posip na izstopajočem delu. Če ste siti vsakdana, potem vam bo eXistenZ popeljal stran. Tja, kjer misli zbledijo v matrici.

Svet lahko kadarkoli razpade. Lahko se fragmentira. Delčki, ki jih nato »zaznava« človek, so povsem bedasti, nesmiselni in grozljivo strašljivi. Svet ni več organska celota, ni povezan, človek ne obstaja. V svetu, ki je razpadel, človek ne more obstajati, saj ni samostojna in neodvisna metafizična enota. Toda rekli smo, da svet ne more obstajati kot celota. Kako lahko nekaj, kar ni celota, razpade? [svet lahko obstaja kot hiper-celota].

Film Davida Cronenberga eXistenZ iz leta 1999 se prične na način, za katerega na noben način ne moremo ugotoviti, ali je že igra ali je šele uvod v film, za katerega zmotno pravijo, da je fikcija, v katerem se bo šele kasneje pričela igra. In ko na koncu filma, torej igre, ki nima konca, slišimo vprašanje “Saj smo še vedno v igri, kajne?”, ne moremo odgovoriti na določen in objektiven način. Smo ali nismo? Ne moremo vedeti.

Glavni lik v filmu Ted v nekem trenutku vzklikne “eXistenZ is paused”. Igra se nemudoma ustavi. Z Allegro se znajdeta v sobi, v kateri sta se priključila na igro. Allegra ga vpraša, kako se počuti. Ted pa odgovori: “Počutim se popolnoma nerealno.” Potem reče,  da ni prepričan, če je to, kar naj bi bila realnost, sploh realnost. Trenutek kasneje je že nazaj v igri.

In če je hitrost vse večja, se igralci približujejo virtualnemu dnu. Dobesedno se lahko znajdejo v riti, saj je bio-vhod, kamor priključijo igralno konzolo, nekaj centimetrov nad njihovo zadnjo platjo (»bottom«). Virtualna rit (»virtual bottom«) je torej kraj, kjer se ljudje resnično želijo igrati.

Rutar, Dušan. 2003. Gospodar Harry. O naravi magičnega; pred začetkom. Ljubljana: Modra Premiera.

Celovečerec iz leta 1999, v katerem blestita Jennifer Jason Leigh in Jude Law, pridružijo pa se jim tudi Ian Holm, Willem Dafoe in Callum Keith Rennie, ne nosi taiste kritične prodornosti kot nekateri drugi njegovi filmi, a je veliko več kot sam sebi namen. Znanstvena fantastika in kanček grozljivih idej s podpisom režiserskega velikana.

eXistenZ se nikakor ne približa inovativnemu The Matrix, pa čeprav je bil to eden izmed spodletelih načinov promocije. Se pa zato dodobra umažemo v svinjariji body horrorja Cronenberga, ki ponovno vpelje erotiko brez dejanskega eroticizma. Od vtikanja podov v priključke direktno nad drugimi vrstami vhodov pa do rokovanja s sluzastimi vmesniki.  Seksualnost se stopi s tehnologijo, in še enkrat več je imel Cronenberg prav. Pred skoraj dvajsetimi leti. Težka vsebina, bizarni prizori in neobičajna narativna premica, toda a must see tehno-seks igračka za vse, ki ste včasih radi sprovocirani in dregnjeni na nepravih mestih.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *