1920x1080-1967893-the-thing-1982__20

[Pozor, hud prizor] – The Thing (1982)

Največja in hkrati srhljivo dobra sci-fi kreacija Johna Carpenterja, ki še danes buri duhove s svojo tesnobnostjo, izoliranim »thing« terorjem in (notranjim) bojem za preživetje, kot tudi z »mind blowing« praktičnimi posebnimi učinki. Ti so več kot zdržali preizkus časa, in čeprav je sledil leta kasneje remake, so Kurt Russell (glavna vloga) in ostali še vedno daleč nad priredbo. Zapisani so v filmske anale misterioznih trilerjev, ki temeljijo na psihološki grozi ljudi okoli nas in nas prebadajo z vprašanjem, kdo ni tisto, za kar se pretvarja. Lahko bi zaslepljeno povzeli, da gre za znanstveno ekipo na Antarktiki, ki naleti na uničen sosednji kamp. Odprava pomorjena in kriminalka na naših rokah. Karkoli jih je že pobilo, je izginilo. Razen če se ne skriva naravnost pred našimi očmi. Lahko bi to rekli, toda The Thing je več kot to. Tako veliko več!

2

Medtem ko oba izmučena sedita, Child in MacReady vsak na drugem koncu odštevata poslednje trenutke svojega življenja, se sprašujeta, kdo vse je preživel. Kdo je tisto? “Well, what do we do?” vpraša Childs in nakaže enega bolj kultnih teatralnih koncev, ki nas pusti hladne kot mraz, ki stiska kosti na Antarktiki. Ne podžge nas niti ogenj, ki ju obdaja. Ta bo kmalu izgubil svojo moč, tako kot ta dva borca za obstoj. Kdo bo prevladal? Nato pa kot grom udarijo akordi skladatelja Ennia Morriconea. MacReady mu ravnodušno odvrne: “Why don’t we just… wait here for a little while… see what happens?«

3

Dobrodošli v peklu: Prizor je iz filma, ki ga je ustvaril neverjetni John Carpenter in nosi naslov Stvar, in ne Stvor. In čisto na koncu filma sta dva od vseh članov odprave ostala le še dva človeka: eden od njiju je Stvar, nihče pa ne more vedeti, kateri je človek. In Stvar? Je v človeku, je človek. Če bi bila zunaj njega, bi bilo lahko: »dobri fantje« bi jo pač prej ali slej tako ali drugače sesuli.

Človek, ki je vpet med stroje, lahko postane Stvar. Potem se začne vesti kakor stroj. Stvar iz filma Stvar ni zla. Seveda ni niti dobra. Lahko bi rekli, da preprosto je; hoče preživeti. Torej potrebuje telo. Brez njega ni preživetja. Proti njej se je kajpak treba bojevati, toda boja ne bo nikoli konec, tudi človek skuša preživeti. Zlo nikakor ni »tam zunaj«: bilo bi preveč enostavno. V resnici je odnos do zla zelo zapleten s spoznanjem, da je etična tudi odločitev za zlo, in ne le odločitev za dobro. Kar je etično, je namreč nekoristoljubno. Človek je svoboden in je vselej že pred odločitvijo.

Bog ni koristoljuben, vendar se kljub temu ne more odločati za zlo. Odloča se za dobro, ki obstaja natanko zato, ker obstaja zlo. To je diferenca, ki je ni mogoče zavrniti. Na njej stoji svet.

Toda na zlo moramo pogledati še z očmi tistega, ki ga zastopa. Ne smemo namreč stereotipno misliti, da je boj zoper zlo boj proti nečemu, kar je redko in je vselej »tam nekje«. Ne smemo misliti niti tega, da lahko boj dobimo tako, da pač premagamo zle nasprotnike. Daleč od tega.

Mefisto se zato pritoži Faustu: “Kljub vsemu sveža, nova kri vedno znova in brez prestanka kroži, se širi. In kar naprej in kar naprej – v skrajnem obupu se ti lahko še utrga.” Torej ne smemo misliti, da zlo kar naprej nastaja in je neuničljivo, saj se nam zastopnik zla v obupu pritožuje, da dobro kar naprej nastaja in ga ni mogoče odstraniti, uničiti! Klice, zarodki življenja so povsod, stoka Mefisto.

Rutar, Dušan. 2003. Gospodar Harry. O naravi magičnega. Ljubljana: Modra Premiera.

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *