psycho-janetleigh-reaching-700x363

Psycho (1960) – glasbeni vbodi skladatelja Bernarda Herrmanna

O znamenitem shower prizoru smo že pisali, toda po neštetih znanstvenih esejih na to temo, Alfred Hitchcock še vedno uživa sloves očeta enega izmed najbolj prepoznavnih in v spomin vtisljivih filmskih trenutkov. Spomnimo se, na videz tako preprost, to nekaj na njem enostavno kljubuje razlagi in času. Krivec je zastrašujoča godalna glasba. Skladatelj je visoko prodirajoči zvok sproduciral s pomočjo skupine violinistov, ki so neprestano igrali en in isti ton. In čeprav je danes ta zvok vgraviran v podzavest gledalcev, Hitchcock sprva sploh ni nameraval uporabiti glasbe. Stop! Nazaj. Kadarkoli govorimo o Hitchcocku, omenimo pretresljive zvoke godal, nikoli pa se resneje ne ustavimo pri skladatelju. Kot nož ostremu ušesu Bernarda Herrmanna.

  • Snemanje prizora je trajalo kar sedem dni. Uporabljenih je bilo 77 različnih zornih kotov, skupno traja kar tri minute in vsebuje 50 zamahov z nožem, ki so posneti z vidika žrtve. Zato je ekipa zgradila prizorišče, katerega vsaka stena se je dala odstraniti, tako da je kamera lahko prišla karseda blizu. Hitchcock je želel doseči občutek, da nož prodira skozi zaslon

Bernard Herrmann – človek za zaveso prhe 

Herrmann je bil ameriški komponist, znan po svojih avtorskih kompozicijah za Orsona Wellesa in Alfreda Hitchcocka v filmih Citizen Kane in Psycho. Rodil se je 29. junija 1911 v New Yorku. Svojo kariero je pričel kot dirigent pri CBS, kjer je delal z režiserjem Wellesom. Skupaj sta ustvarila klasiko Citizen Kane, nato pa je vmes prišel Hitchcock. Sodelovanje se je prevevilo v Vertigo in North by Northwest. Herrmann je odrašal v rusko-judovski družini in se že kot majhen otrok začel zanimati za glasbo. Igral je violino in očeta spremljal v opero. Glasbo je študiral na newyorški fakulteti, pri dvajsetih pa je ustanovil New Chamber from New York orkester.

This slideshow requires JavaScript.

Herrmann je pomagal Wellesu pri dirigiranju glasbe v živo za radijski prenos igre The War of the Worlds, nato pa je prišel veliki uspeh z nagrado oskar. Ampak za kompozicijo filma The Devil and Daniel Webster. To je ostal tudi njegov edini oskar. Med drugim pa se je njegove note lahko slišalo v uspešnicah Journey to the Center of the Earth, Jason and the Argonauts, pa tudi The Twilight Zone in Have Gun-Will Travel.

Skozi celotno življenje je deloval v Angliji, zadnje melodije pred smrtjo 24. decembra leta 1975 pa je posvetil filmoma Briana De Palme, Sisters in Obsession, ter Taxi Driver, celovečercu Martina Scorseseja. Umrl je v spanju zaradi zastoja srca. Za seboj je pustil bivši ženi Lucille Fletcher (1934-1948) in Lucy Anderson (1949-1964) ter svojo soprogo Normo Shepherd. Spoznala sta se leta 1967, ko je bil Herrmann že v srednjih letih, Normi pa je bilo 27 let. Skupaj sta ostala do njegove smrti.

To je bil film, ki je zaznamoval zgodovino. Pa ne samo filmsko, temveč tudi tisto, ki jo piše filmska glasba. Od tega filma dalje je srhljivka postala del vsakdana, saj je lahko Norman Bates kdorkoli, saj je lahko Marion kdorkoli, saj se lahko Psiho dogodi v kateremkoli motelu. Kraja denarja pa je že tako ali tako postala del vsakdana. Film je prelomno deloval tudi na razvoj filmske režije in fotografije, ker nudi tako široko paleto posebnosti in novosti, s katerimi se je mojster Hitchcock zapisal v mnoge knjige o filmu. Lahko bi bil posnet v barvi, toda Hitch in Berny sta izbrala črno-belo. Kar mnogo njegovih prizorov je postalo učna knjiga za marsikatero naslednjo umetnino in njegov režiser se je s tem zapisal med umetnike groze in strahu.

Bernard Herrmann se je pri izdelavi partiture za glasbo v filmu Psiho odločil, da bo uporabil samo godala: tako kot je film črno-bel, tako bo glasba vsebovala samo eno skupino instrumentov. Za godala se je odločil, ker mu dajejo največjo paleto zvočnih barv in nians. In prav se je bil odločil.

Hitchcock je bil pri navodilih za zvok v svojih filmih ponavadi sila neizprosen. Že v snemalnih knjiga, nato pa še pri montaži in ostali postprodukciji je na sliko natančno predvidel in opisal, kakšna naj bo glasba, kaj naj bo postavljeno v prvi, kaj v drugi zvočni plan, kje je gradacija in kje glasbeni zaključek. Toliko, da še glasbe ni spisal! Pri filmu Psiho je bilo enako, le da se Herrmann tega ni držal.

Popolnoma različnega mnenja sta bila pri znameniti sekvenci tuša, kjer se zgodi (šele v 47. minuti filma) prvi umor. In to umor glavne igralka. Hitchcock ima v snemalni knjigi za ta odlomek zapisan precej dolg, natančen zvočni napotek. Pravi tako: med ubijanjem naj bo samo zvok tuša in noža, slišati moramo vodo, ki odteka v odtok, še posebej takrat, ko se mu približamo. Tuš naj bo monoton, prekinjen samo s kriki Marion. Po Herrmannovi zaslugi se tukaj kriminalka spremeni v srhljivko. Gre za sedemnajsto glasbeno sliko z naslovom »The Murder« in je dolga natančno 37 taktov. A vsak je popoln svet zase. 

Reichenberg, Mitja. 2003. Filmska glasba od magije do uganke. Ljubljana: Modra Premiera.

psycho_shower_scene_frames

Majhen košček filmske zgodovine, ki je transgresivno prestopil meje ranljivosti, tesnobe in strahu v domačem okolju. Od takrat je bilo vse drugače. Mnogi kritiki so se spotikali ob Marionino goloto pod tušem, toda ta se zgodi samo v glavah gledalcev, saj ne vidimo nič več in nič manj kot dekle do ramen in od nadkolen do stopal, celotno podobo vidimo skozi prosojno zaveso ob tušu, ob koncu sekvence pa njeno roko, ki v zadnjem vzdihljaju potrga zaveso. Niti kri, ki se zliva v odtok, ni resnična. Enak učinek je dosegel čokoladni puding.  Toliko o moči človekove imaginacije in o filmu, ki jo preseže. Naj kri odplakne v odtok skupaj z vodo in naj glasbo prizora krojita krik in tišina.

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *