brez-naslova32121

Videodrome (1983)

Cronenbergov najbolj vizionarski in predrzen film je napoved prihodnost in prava nemarna packarija. Lepljiva snov, ki nas okuži. Kot kodiran signal, ki se nam naseli v možgane, in zvok, ki nikoli ne utihne. Frekvenca, ki nam zamegli um, in pisk, ki nam prodira od znotraj navzven. Dokler ne zblaznimo. Zmes človeškosti, tehnologije, zabave, seksa in politike je po prvem ogledu samo megleni privid. Da bi videli pravo sliko, se moramo k njej vrniti znova in znova.

A še vedno je mainstream. Kako mu je to uspelo? Cronenbergova narativa plete niti od halucinacij do realnosti in spet nazaj. Dokler ne veš več, kaj gledaš. Bizarne vizualne imaginacije, ki bombardirajo gledalca. Sam film postane odvisna substanca, ki jo zaužijemo. Pozor, zaradi nje lahko postanete razdraženi, zmedeni ali celo jezni.

This slideshow requires JavaScript.

Videodrome je izjemna pripoved. Cronenberg je izjemni režiser te pripovedi. Je tudi scenarist, kar pomeni, da jo je napisal, ustvaril, oblikoval. Howard Shore je skladatelj. Glasba je tudi pripoved. Shore je napisal glasbeno pripoved. Skupaj so torej tri pripovedi: besedna, filmska, glasbena. In pripoved, pri kateri se bomo zadržali, se prične s profesorjevim razmišljanjem, da morda zunaj našega zaznavanja realnosti ni ničesar.

Max Renn je brez dvoma človek televizije. Ukvarja se z njo, kar pomeni, da ljudem zlasti prenaša sporočila in skušal zadovoljevati njihove medijske potrebe, kot imajo navado reči lastniki in gospodarji medijev. Toda to je posebna televizija, saj je bilo zanjo takoj na začetku filma rečeno, da jo človek jemlje s seboj v posteljo. Z njo ima kar najbolj intimne, erotične odnose, bolj intimnih menda sploh ni mogoče imeti.

Max po naključju dobi vpogled v snuff-show. Tam gredo stvari zares hudičevo narobe. Max ne more odtrgati oči od prizorov, ki jih gleda, kajti vse je neverjetno realistično. Snuff je film, ki ni igran, ampak gre v njem »zares«. Toda to, kar je najbolj »zares«, ima tudi filozofijo. In če je premišljeno, ima namen, cilj, telos. Le zakaj ne bi sproti pozabljali, saj imamo televizijo? Če hodimo v šolo, da bi se česa naučili, gledamo televizijo, da bi pozabili še tisto, česar smo se morda naučili.

V prihodnosti ljudje ne bodo posameznike, temveč neločljivo povezani s televizijo. Max začne halucinirati. Kmalu razume, kaj se dogaja: v možganih ima tumor. Kaj ga je povzročilo? Kodirana sporočila, signal, ki se imenuje Videodrome. In tumor sploh ni tumor, temveč nov organ v možganih, ki ga nadzoruje. Nadzor poteka danes preko medijev, obvladuje pa zlasti misli in ideje, ki ne morejo več proizvajati pomenov in smisla. Kaj pa če je življenje v televiziji bolj realno od individualnega življenja v fizičnem telesu?

Rutar, Dušan. 2003. Gospodar Harry. O naravi magičnega. Ljubljana: Modra Premiera.

This slideshow requires JavaScript.

Moralna dekadenca in body horror Davida Cronenberga. Svojstveno poglavje v filmski zgodovini, ki je še danes krivo za nočne more marsikaterega (ne)srečneža, ki si je ogledal njegove filme. Pri Videodromu je moral imeti še posebno preroško vizijo, saj je bila ideja o medijskem prenosu torture porn vsebin na malce drugačnem nivoju kot pa danes. Naš protagonist Max Renn, ki ga vrhunsko zavzame James Woods, živi počasi razkrajajočo resničnost in polzi v visceralno norijo. Futuristična ideja nadzora uma in vsemogočen vpliv medijev. Ko vsaj ne bi nenehno iskali nekaj novega, nekaj senzacionalnega, kar nas bo šokiralo.

Max se zaplete v bizarno, a hkrati privlačno fuzijo televizije, politike, seksa ter nasilja, in prav ta fuzija je glasnik novega reda: “Long live the new flesh.” Pri Cronenbergu in razpadu človeškega mesa gre za transformacijo. Celo za dehumanizacijo likov lahko rečemo in kako dojemamo realnost; še bolj pomembno pa, kako je ta percepcija povezana s fizičnim sebstvom. Famozni režiser ne verjame v dualnost. Ni življenja po smrti in duše, samo telo. Da bi ga polno razumeli, je potrebno začeti pri hiperrealnosti. Nezmožnosti zavesti, da loči realnost od simulacije realnosti. Še posebno v tehnološko naprednih postmodernih družbah.

Ker realnost doživljamo zgolj skozi naše čute, pravzaprav spremljamo simulacijo realnosti. Reprezentacijo realnosti, ne realnosti same, in vsak posameznik ima pred svojimi očmi drugačno podobo. Kaj potem prihaja iz objektivne realnosti in kaj izvira iz naše simulacije te realnosti? Videodrome zavzame ta stališča in provocira, kako lahko mediji popačijo našo percepcijo realnosti.

Krog sklenemo z eroticizmom. Filmski ustvarjalec Luis Buñuel bi rekel temu diabolični užitek, ki je povezan s smrtjo in gnijočim mesom. Če kdo zna to preslikati na filmsko platno, je to David Cronenberg. Kar mu uspe v Videodromu, je prerokba popularnosti torture porn žanra. Naša umazana velika skrivnost, ki je pripravljena na eksplozijo. Nasilni porno, ki postane mainstream. Morda celo takšen, ki ga gremo gledat v kinematografe.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook