benhur-before

Ben-Hur: A Tale of the Christ (1959)

Težko je doumeti, da ob naslovu zgodovinskega spektakla Ben-Hur stoji letnica 1959, saj v svoji tehnični dovršenosti prekosi marsikaterega sodobnega visokoproračunskega velikana, veliko lažje pa je sprejeti, da še danes velja za enega najboljših filmov vseh časov. Film – kaj film,  biblično epsko potovanje – suvereno zdrži oznako neponovljivega kulturnega presežka. In kako povzeti film, ki je preteklih šestdeset let krojil vrhove praktično vseh seznamov, ki so risali okvirje filmskih mejnikov? Le kako mu ne narediti krivice? William Wyler (1902–1981) je diktiral zastrašujoče dobri igralski zasedbi s Charltonom Hestonom v glavni vlogi. Vprašanj o tem, kdo bo prejel oskarja za režijo, ni bilo, prav tako pa je kipec prevzel Hugh Griffith za stransko vlogo, in še kinematografija (Robert Surtees), set dizajn (William A. Horning, Edward C. Carfagno in Hugh Hunt), kostumografija (Elizabeth Haffenden), zvok (Franklin Milton), montaža (Ralph E. Winters, John D. Dunning), posebni učinki (A. Arnold, Gillespie, R.A. MacDonald, Milo B. Lory) in glasbena podlaga (Miklós Rózsa). Manjka še kaj? Ah seveda, najboljši film leta (Sam Zimbalist)! Scenarij je nastal po romanu Lewa Wallacea z naslovom »Ben-Hur, zgodba o Kristusu«, film pa je skupno osvojil kar 11 oskarjev in 4 zlate globuse in velja za enega izmed najuspešnejših filmov v zgodovini. Odobril ga je še sam Vatikan.

ben-hur-52e5ee4f3a35c Judah Ben-Hur: The day Rome falls there will be a shout of freedom the world has never heard before.

Če film odpre s klasično uverturo ob prizorih Michelangelovega stropa Sikstinske kapele, veste, da vas čaka nekaj, kar je neomajno v svoji grandioznosti. Zgodovinska epopeja, ki se raztega skozi 3 ure in 32 minut je prekratka! Tako prekleto dober je Ben-Hur, ki bi bržkone moral biti obvezna šolska literatura. Dogajanje je postavljeno v rimsko provinco Judejo v 26. letu našega Gospoda. V ozračju so velike spremembe in veter upora je dodobra premešal imperij, medtem ko pridige upanje vzbujajočega rabina v vasici Nazareth zbirajo vedno večjo množico. To je življenjska zgodba judovskega princa po imenu Judah Ben-Hur, ki z družino živi v času Jezusa Kristusa. Njegov dobri prijatelj iz otroštva Messala postane rimski častnik, ki slovi po svoji krutosti in maščevalnosti, in ko Judah odkloni, da bi mu pomagal najti judovske upornike, ga Messala kaznuje.

Messala: By condemning without hesitation an old friend, I shall be feared.

Visoko cenjeni poslovnež Judah je prvi, ki ga pričaka ob vrnitvi v mesto, toda leta so ju pošteno odtujila. Messala noče nič drugega, kot služiti imperiju, Judah pa v svoji lojalnosti ne bo za nič na svetu izdal svojega ljudstva. Ko na rimskega predstavnika pade razrahljana strešna ploščica s hiše Ben-Hur, Messala izrabi nesrečni dogodek. V vsej svoji krutosti in trmi Messala obsodi družino, ki jo je nekoč ljubil, Judaha pošlje v gotovo smrt na delo veslača na rimski galeji, medtem ko njegova mati in sestra pristaneta v zaporu.

Quintus Arrius: Your eyes are full of hate. That’s good. Hate keeps a man alive. It gives him strength.

Ben-Hur kot obsojenec sreča skrivnostnega svetovljana, ki mu da piti vode. Zaradi neverjetno težke življenjske preizkušnje komajda preživi triletno služenje na ladjah, kar je čudež sam po sebi, a med pomorsko bitko proti makedonskemu ladjevju iz vode reši rimskega poveljnika Kvinta Arija. Ta ga v zahvalo osvobodi in posvoji. Ben-Hur postane Arijev dedič in rimski državljan, v tem času pa upravnik Judeje postane Poncij Pilat. Vse je nared na vrnitev Ben-Hurja, ki bo skušal maščevati svojo družino in ubiti Messalo. Človeka, ki mu je bil kot brat, nato pa mu je odvzel vse. Izzove ga na tekmovanje z dirkalnimi konjskimi kočijami.

Zasluženo famozna dirka zajema 20 minut sicer neusmiljeno obsežnega celovečerca (dobesedni pomen), a je v resnici veliko več kot samo prizor. Je film znotraj filma, vrhunec sedme umetnosti. Morda celo najbolj veličasten trenutek v filmski zgodovini. Spremljamo kader za kadrom kopijo originalne verzije iz leta 1925, kjer se dirkači s svojimi kočijami pripravljajo na najtežjo preizkušnjo. Da bi naredil večji vtis o velikosti arene, je Wyler uporabil širok zaslon in kočije postavil v formacijo, čeprav je zato trpela zgodovinska natančnost. Snemanje je postavil v jeruzalemski cirkus, takrat največji zgrajeni filmski set, ki je terjal kar milijonov ameriških dolarjev. Tisoč delavcev je leto dni klesalo kamen. Vse za popoln posnetek. 460 metrov dolga proga in petnadstropne tribune. Z obale je bilo pripeljano kar 36 tisoč ton peska. In zgodba se ne ustavi tukaj, uporabili so 87 konj iz Jugoslavije in Sicilije, ki so jih uvozili že novembra 1957. Vzrejeni v vrhunski fizični kondiciji in pod vodstvom trenerja Glenna Randalla so morali prestati nekaj dolgih mesecev treningov. V glavnem je šlo za lipicance, najdemo pa tudi nekaj arabskih konj.

Greatest credit belongs to Wyler. His wit, intelligence and formal instinct are almost everywhere in evidence, and he has set a standard of excellence by which coming generations of screen spectacles can expect to be measured. — Time Magazine

Heston in Boyd sta se oba naućila voziti dirkalne kočije. Prvi je bil že prej izkušeni jezdec, a je še vedno moral trdo garati po več ur na dan. Da bi bili tekmovalci bolj prepričljivi, so iz Hollywooda poklicali šest izurjenih jahačev, vključno z Giuseppejem Tosijem, ki je bil včasih telesni stražar italijanskega Victorja Emmanuela III.  Proces snemanja se je zavlekel iz petih tednov na tri mesece, na filmski trak pa je bilo zajetih kar 320 kilometrov dirkanja. Na tribunah je vreščalo 7 tisoč statistov. In kot da ni bilo težav že dovolj, so uporabljene 70-milimetrske kamere dovoljevale snemanje samo na 15 metrov. To pomeni, da so uporabili majhne italijanske avte, ki so s pritrjenimi kamerami vozili pred kočijami in konji, ki so imeli veliko večji pospešek. Tudi ob nakupu dražjega, hitrejšega ameriškega avtomobila so bili konji še vedno prehitri. S štartno prednostjo so imeli ustvarjalci le nekaj sekund, preden so jih konji ujeli.

And then the furious chariot race! The cameras are so close to the horses and charioteers that it simpy takes one’s breath away. Seldom before has any film scene achieved such a heartstopping tempo, such active suspense. This is pure cinema, at the height of technical perfection. — Die Welt

Eden izmed najbolj znanih momentov je prišel ob skorajda smrtni nesreči kaskaderja Joeja Canutta, sina Yakima Canutta, ki ga je ob vožnji kočije vrglo v zrak in obrnilo. Utrpel je samo manjšo poškodbo brade. Marton je hotel obdržati posnetek, toda Zimbalist je čutil, da je material neuporaben. Marton je nato prišel do ideje, da bi lahko prikazali, kako Judah pade in se nato povzpne nazaj na kočijo, medtem ko konji tečejo s polno močjo. Dolg posnetek je bil združen z bližnjim planom Hestona, kako pleza nazaj na kočijo, rezultat česar pa je izjemen filmski vložek. Tudi Boyd se je izkazal in skorajda vse svoje prizore posnel sam brez kaskaderjev. V sekvenci, kjer Messala pade pod kočijo in je poteptan pod konji, je igralec pod kostumom nosil jeklen oklep, nato pa zaigral samo še bližnji plan, kako se skuša vrniti na svojo pozicijo. Za končni rezultat grozljive smrti so uporabili gumijasto lutko. Na srečo ni nihče utrpel resnejših poškodb, čeprav krožijo govorice, da je med snemanjem filma umrl kaskader, a so vodilni smrt javnosti prikrili.

Sheik Ilderim: Fool! Headless toad! You know nothing of horses! Whip my children once and I’ll drain every drop of your blood! Now, gently around the first turn, and let them go. Go on!

Leta 1937 je takrat 27-letni Miklos Rozsa prejel prijateljski nasvet, ki mu je spremenil kariero. Svetovno znani komponist Arthur Honegger ga je prepričal, da njegovo mesto leži v ustvarjanju filmske glasbe. Sin budimpeškega podjetnika je začel s pisanjem orkestralne glasbe, nato pa odšel v London, kjer je dobil prvo delo v filmskem poslu za film Knight Without Armour (1937), ki ga je režiral Jacques Feyder. Producent, njegov sonarodnjak Alexander Korda, je bil tako prevzet z delom Rozse, da mu je ponudil pogodbo. Korda produkcije so oba moža poslale v Hollywood, kjer je Rozsa delal za največje studie v industriji. Ni bilo dolgo in njegov talent je bil nagrajen s prvim izmed treh oskarjev za glasbo filma Spellbound, ki ga je režiral Alfred Hitchcock. Je tudi prvi, katerega glasbena dela so natisnili in iz njih posneli ploščo. Danes bi temu rekli soundtrack. Presežki kariere zavzemajo filme Quo vadis? (1951), Ivanhoe (1952) in Julius Caesar (1953). Ni bilo veliko ugibanj, kdo bo prevzel vodilno vlogo skladatelja za Ben-Hurja (1959), ko je njegov remake naznanil MGM. Polna orkestralna glasba je kasneje v zgodnjih 60. letih odšla iz mode v Hollywoodu in Rozsa je uporabil svoje akademske veščine. Postal je profesor na fakulteti v Južni Kaliforniji. Zadnji film, na katerem je delal, je bil Dead Men Don’t Wear Plaid (1981).

Esther: It was Judah Ben-Hur I loved. What has become of him? You seem to be now the very thing you set out to destroy.  It’s as though you had become Messala.

Do leta 1959 je hollywoodski lastni imperij vztrajno propadal. Sovražnik je bila televizija in število njenih privržencev je hitro naraščalo. Da bi prevzeli monopol, so studii vlagali vse več sredstev v »larger than life« filme, ki so navduševali z izjemno kinematografijo, širokim zaslonom, eksotičnimi kraji in zvezdniškimi zasedbami. Da ne omenjamo kostumografije in razkošnih setov, toda hkrati pa so zahtevali neznatne količine denarja. Ben-Hur je bil največji od vseh. 365 govorečih igralskih vlog, 50 tisoč članov celotne ekipe in 15-milijonski proračun, kar je bila za tiste časa vrtoglava vsota. Quo vadis (1951), The Robe (1953) in The Ten Commandments (1956) mu ne pridejo blizu. In uspeh je prišel, film je postal zmagovalec v enajstih kategorijah za nagrade oskar. Dosežek, ki je ostal nedotaknjen vse do leta 1997 in filma Titanic. Davek pa je bil večji, kot so pričakovali. Med snemanjem je umrl Sam Zimbalist.

Although many viewers tend to believe that this is a fact-based story, it is a quintessentially American fiction taht could as easily have been set in the American Revolutionary war as in the Holy Land during the time of Christ. — Apollo Movie Guide

Visok proračun in težavno snemanje sta pahnila MGM skorajda v bankrot, toda priljubljenost filma pri občinstvu je studiu priskrbela dodatna sredstva in investicije. Imeli pa so eno prednost; scenarij, ki je bil preverjena formula za uspeh. Original iz leta 1925, nemi film režiserja Freda Niboa je bil magičen in privlačen, a nič ne premaga 65mm technicolor kamere in epskega soundtracka ter številnih tehničnih inovacij, ki so ga lahko povzdignile v višave. Ves blišč se zbere v prizoru bitke dirkalnih vozov. Chariot race je 9-minutni zastoj srca, ki je potreboval kar eno leto snemanja, ironično pa zanj sploh ni bil odgovoren Wyler. Več sta prispevala Andrew Marton in Yakima Canutt, ki sta v resnici zavzemala vlogi pomožnih kaskaderskih režiserjev. Zaslovela sta šele kasneje, prav tako kot Sergio Leone, ki je danes poznan kot mojster epskih zgodovinskih filmov, a je bil takrat pri filmu le režiser sekundarnih enot. In še Ken Adam, takratni vodja umetniškega oddelka, danes pa prominentni produkcijski dizajner James Bond serije. Če iščete zanimive zgodbice iz zakulisja snemanja, potem je Ben-Hur prvak tudi v tej kategoriji. Veličasten, pompozen, epski, neponovljiv in nedotakljiv.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

4 comments on “Ben-Hur: A Tale of the Christ (1959)

  1. Se popolnoma strinjam hvala. Še danes udaren, kot je bil takrat. Filmmaking on a grand scale, žalostno je samo, da ko omeniš film Ben-Hur, ponavadi dobiš komentar o verziji izpred dveh let.

  2. Uf, kakšen prispevek. Odlično napisano, študiozno in premišljeno zastavljeno, že ta recenzija je mojstrovina sama po sebi. Sem sicer potihem pričakoval, da boš za konec vseeno omenil še rimejk, sramotno skrpucalo z enakim naslovom in letnico 2016 (klik), ampak imaš prav: bolje, da ga nisi. :)

  3. Si ni zaslužil omembe, ne haha (mogoče samo Morgan Freeman z dredami) Spisati tako velike filme, je nekaj najtežjega, raje izberem nekakšno predstavitev/poklon, drugače pa hvala za kritiko!

Leave a Reply to filmoljub Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *