01-the-greatest-showman-hugh-jackman-vogue-september-issue-2017

The Greatest Showman (2017)

Poklon glasbi, kreativnosti, raznolikosti in domišljiji. Drznosti, da sanjamo in hrepenimo. Vsi nastavki so tu za odlično družinsko dramo in barvit muzikal, a ta žal razočara. Največji šovmen Hugh Jackman prekrši znano pravilo filma. Slika premaga besedo. In njegov najveličastnejši cirkus je takšen zgolj na papirju. Kljub glasbenim točkam in pompozni kinematografiji ter neoporečni kostumografiji to ni največja predstava v mestu. Enodimenzionalni liki, pohitrena narativa, neizpeljani idejni zametki in prežvečeni plesni vložki. No, pa ni vse tako mračno. Omeniti gre igralsko zasedbo z Jackmanom na čelu. Ta je na svoje pevske sposobnosti opozoril že dolgo nazaj, a sedaj je v svoj repertoar dodal še plesne korake. Na zaslonu se mu pridružita Michelle Williams in Zac Efron. V veličini predstave mu ne konkurira nihče – še najmanj Efron, ki v delčkih spodbudi trpeče spomine srednješolskega muzikala – a njegov samostojen presežek ne more rešiti celovečerca. Res da ta postreže z zabavljaškim kratkočasjem in spevnimi melodijami ter nas za dve uri popelje v magični svet muzikala, a zbledi v svojo neprepričljivosti. Kje je ta največja predstava, ki nam jo obljublja protagonist?

26173552_1588250884575861_2464209527844539503_oPozabimo lahko na biografsko zgodbo, čeprav to film niti ne poskuša biti. Pa bi si morda vseeno moral vsaj prizadevati. Phineas Taylor Barnum je zgodovinska osebnost, a je dokaj hitro uveljavljeno, da se mu bo zgodila krivica. Uvodna plesna točka nakaže ton filma, ki se venomer ponavlja, medtem ko glasbeni premori nekako samo ponazarjajo že prej spregovorjeno besedo. Njihova umeščenost v pripoved je monotona in prisiljena. Težava je v zgodbi, jedru dobrega muzikala, ki je tokrat postavljeno daleč, daleč v ozadje. Že tukaj je padla zadnja gledališka zavesa.

V revščini rojeni Barnum se zapriseže, da bo nekoč uspel. In šele takrat bo vreden svoje simpatije mladih let. Malce zgrešeno glede na osrednjo idejo, da denar ne prinaša sreče. To se filmu pripeti kar večkrat. Barnum najde ljubezen svojega življenja v Charity (Michelle Williams), iz česar se razvije kopica skladb, ki nakazujejo ustvarjanje njunega sveta in lovljenje sanj. Ironično njuna sreča pride ravno z denarjem. Z absolutnim cirkusom čudes. V naglici smo premeščeni v gradiozne sobane njunega novega dvorca, ki kar kriči po nasprotju z moralnim sporočilom filma. Tudi v izgubi vsega, kjer bi režiser Michael Gracey vendarle lahko upravičil svoj namen, zagato reši denar. Vse se razplete srečno in Hugh skozi mesto prijezdi na slonu. Če si bogat in pomemben, ti je očitno dovoljeno vse.

Scenarij občudovanje izgubi tudi ob ljubezenskem zapletu, ki je v namen samemu sebi. Z razlogom, da glavni karakter doživi moralni preporod in se vrne na prava pota. Če smo še malo bolj ozkogledi, bi lahko rekli, da se žena vrne v njegov objem šele takrat, ko se mož k njej vrne premožen. Rasna tematika je obravnavana samo površinsko, ravno toliko, da si gledalec zaželi razrešitve moralne dileme, a te ne dočaka. Dočaka pa zato zelo poslušljiv in širši javnosti namenjen, komercialen soundtrack. Le zaplešite ob zvokih skladbe “From Now On”. Lahko bi rekli, da prav to odreši film, skupaj s privlačno izvedbo akrobatskih točk. Pred nami je družinska zabava, katere pravi target audience so bržkone ženske srednjih let, ki so mu namenile najvišjo oceno. Tudi dekleta pod osemnajstimi leti so bile nad videnim navdušene, a to morda že samo zaradi Efrona.

26172127_1580961738638109_989212246835983885_o

Film skuša ponuditi zgodbo o človeku, ki je iznašel showmanship, a nam ne pokaže, kako mu je to uspelo. Klasična zgodba o uspehu revnega fantiča, postavljena v 19 stoletje, ki hkrati cilja na čustveno noto. Lahko bi bila toliko več, saj so možnosti za razgibano doživetje znotraj cirkusa resnično neskončne. Namesto tega je doživljaj nenavdihnjen in nespektakularen. Film, ki uči sprejemanja drugačnih, posveti izredno malo časa sami skupini izobčencev. Prav tako ne razišče življenja mogotca Barnuma, čigar kariero so zaznamovali krut odnos do cirkuških živali, narcistična gonja po uspehu in razburkana politična pot. Čeprav so posebneži preganjani, nikoli ne spoznamo njihovega vsakdanjega življenja in boja za sprejetje v družbi. Njihovo težko življenje je dokaj spregledano, v drobcu relevantnosti, ki pa nam je vendarle ponujena v obliki medrasne zveze, pa film sklene, da je vsak diskriminativni problem razrešen z njunim ljubezenskim razmerjem samim.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

4 comments on “The Greatest Showman (2017)

  1. Nas izjemno veseli, da ste zadovoljni z blogom, mi pa se bomo naprej trudili, da bomo še bolj aktivni in ažurni :) Na veliko filmskih užitkov!

  2. Ta očitek, da ni prave resnice o Barnumu, mi je trapast, saj gre za povsem drugačen film, kjer so pričakovanja o takšnih in drugačnih resnicah povsem odveč.
    Meni je na polno dogajal in sem res užival.
    Dobil sem vse, kar mi mora ponuditi feel good mjuzikl.

  3. Se strinjam, da gre za drugačen film in prvi sem v vrsti, ki bo zagovarjal kreativno domišljijo filma, toda muzikal hkrati skuša biti izvleček zgodovine, uporablja zgodovinsko osebnost za prikaz nastanka šovbiznisa in Barnumov cirkuški vzpon. Resnica je bistveno drugačna od prikazanega, kar pa je tudi hudo v nasprotju s sporočilom filma. Če močno karikiram, bi lahko posneli muzikal o Hitlerju, ki nas uči o sodelovanju, skupnosti in strpnosti. Ampak to je bil samo en delček, da mi film ni izzvenel odlično, ampak samo povprečno. Se pa strinjam, da gre za muzikal in veljajo malce prikrojena pravila.

Leave a Reply to Iztok Gartner Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *