68d8944e183a789f_rom-com-main

TOP 25 romantičnih komedij 21. stoletja – III. del

Romantična komedija je še kako živa, tudi v indie sferi, kjer opažamo nove ambiciozne filmske ustvarjalce, ki si vtirajo svoj kreativni prostor v industriji s tako imenovanim umetnim dihanjem dobro začrtanemu, omejenemu žanru. In čeprav se zdi, da deluje logika “prilagodi ali umri”, ki jo nadaljujemo tudi v 21. stoletju, to ne pomeni, da stoletje ni ustvarilo nekaj zvezdnih primerov tradicionalne romantične komedije. V čast žanru, ki se zdi vse bolj na robu vrnitve, smo zbrali 25 najljubših romantičnih komedij po mnenju filmske javnosti, sodeč po raziskavi portala Collider. Njihove namige za filmske užitke na romantičen deževni dan vam bomo predstavili v treh delih, za zadnje poglavje pa smo izbrali sledeče.

The Five-Year Engagement (2012)  

17

Sodobna partnerstva zahtevajo malce več enakopravnega žrtvovanja; selitev zaradi partnerjevega študija ali kariere, in da si pripravljen to storiti za vsako osebo, ne samo ene. Sociološka razčlenitev pravi, da smo prvič v obdobju, kjer se nenehno spreminja zaposlitev in kariera. In partnerstva morajo temu slediti, kar pomeni, da se poroko in rojstvo otrok pogosto preloži na poznejša 30. leta, medtem ko se prej samo skušamo prebiti skozi rešeto. Če ste za zvezo storili kakšno podobno veliko spremembo, kot jo je Jason Segel v romantično duhovitem filmu režiserja Nicholasa Stollerja, potem vam bo videno všeč. Po enem letu Tom zaprosi Violet, ta pa privoli. Ona eksperimentalna psihologinja, ona pa »sous chef« v prestižni restavraciji. Ko Violet dobi svojo priložnost šolanja v Ann Arboru, se Tom odloči, da jo bo podpiral. Zavrne mesto glavnega kuharja v novi restavraciji, poteza pa zahteva preložitev poroke; Violet je v Michiganu v svojem elementu, Tom pa podzaposlen in frustriran. Ko se obrnejo štiri leta, frustracija doseže vrhunec in na predvečer novega poročnega datuma morata sprejeti odločitev. Obstaja kakšna druga možnost?

Her (2013)

18

Her je radostno potovanje in hkrati film o težavnosti, kako najti radost v drugih ljudeh. Spike Jonze in njegova vizija futuristične ljubezni, ki vključuje Siri, ponudi izstreljen metek preprostih resnic. O ljubezni in človeškemu dotiku. O tem, da moramo svoje življenje deliti z nekom drugim. Da je tehnologija spremenila naša življenja do te mere, da nam je nadomestila interakcijo. Znamo še biti intimni? Verjetne resnice so avanturistični scenariji, v katere Jonze postavlja Joaquina Phoenixa, ki se zaljubi v svoj podatkovni sistem, tisti, ki je bil zgrajen, da ima, raste in vzdržuje svojo lastno osebnost (in jo je odlično z glasom zadane Scarlett Johansson). Premisa je kompleksna in zahteva odličnega režiserja. Jonze in Phoenix čudovito razvijeta tematike, da se nam zdi netelesna ljubezen kot tista človeška. Zgodba je okrepljena s »flashback« prizori njegove bivše žene, ki jo zaigra Rooney Mara. Se zavedamo tistih vrhuncev zveze, ko vse deluje? Ali to pride kasneje, ko zveza že propada? Težko je posneti »novo« ljubezensko zgodbo, a Her je ravno to. Jonze ni pesimističen, v tehnološki ljubezni bije veliko srce.

Enough Said (2013)

19

Čeprav film prinaša tragično misel, da je to ena izmed zadnjih predstav Jamesa Gandolfinija, sila smešna in občasno boleče preudarna romantična komedija Nicole Holofcener še vedno udari kot ena bolj prijetnih dram zadnjih let. Približa se nedavno razvezani Evi (Julia-Louis Dreyfus) in njenemu cvetočemu odnosu s prijaznim, čudnim Albertom (Gandolfini). Stvari postanejo zmedene, ko se Eva nenamerno spoprijatelji z Albertovo bivšo, ki z njo deli grozovite zgodbe, ki so se bojda odvijale tekom njunega razmerja. Dovolj, da se v Evi prebudi nenavadno zanimanje za človeka, ki ne ustreza opisu. Lahko njen strah pred izgubljanjem časa v srednjih letih ogrozi občasno nerazložljivo romantično naklonjenost do Alberta? In medtem, ko bi lahko Enough Said oklicali za preprost približek znanemu teritoriju v prvi tretjini, gledalca kasneje po glavi udari oster, inteligenten scenarij in dojemljiv pogled na kompleksno veselje svežih razmerij. Dovolj povedano.

What If (2013)

20

Žanr romantične komedije je zadnja leta malce umrl, toda na vsake toliko časa najdemo svetle bisere in What If je lep primer, kako je manj več. Odličen primer podcenjenega, spregledanega, a popolnoma simpatičnega pogleda na težavnost cone prijateljstva. Drama, osnovana na formuli romantične komedije. Daniel Radcliffe nastopa kot padli študent medicine, ki se je znašel v razmerju z najboljšo prijateljico, inteligentno animatorko, ki jo igra Zoe Kazan. Toda kakšno je njuno razmerje? Še sama ne znata točno odgovoriti. Recimo, da sta prijatelja. Zapleteno postane, ko se vmešajo občutki ljubezni, čeprav je sama v zelo stabilni zvezi z Rafeom Spallom. Mogoče pa le ni tako trda zveza, kot je delovala na prvi pogled. Za volan sede režiser Michael Dowse (Goon), in čeprav je zgodba že čisto prežvečena in obrabljena, film najde način, kako to zakriti. Ko nakaže, da se bo ujel v klišeje, takrat potegne iz rokava ciničen komentar in se odmota proti izvrstni, osvežujoči romantični komediji in odličnemu načinu za vstop v omenjeni žanr. Plus, zraven dobite še Adama Driverja, kako noro kriči a o seksu in načo čipsu!

Appropriate Behavior (2014)

21

Film je oboje; romantika in komedija (čeprav ne v tem vrstnem redu), zatorej z lahkoto dobi svoje mesto na seznamu. Appropriate Behavior je pripoved, ki je lahko morda zares zasijala šele sedaj. Shirin (Desiree Akhvan, ki je prav tako napisala in režirala celovečerec) je mlada perzijska ženska: hčerka ljubeznivega para, mogoče že nadležno pozorne prve generacije staršev, ki so po vrhu liberalni, biseksualni prebivalci Brooklyna. Shirin se znajde na razpotju; po tem, ko jo zapusti dolgoletno dekle, se mora spopasti z zapleteno zvezo. Kako izbrati med konzervativnimi željami staršev in lastnimi pogledi. Shirin poskuša postati idealna perzijska hčerka, politično korektna biseksualka in hip hop moderno dekle, a spodleti pri prav vseh identitetah. Če nimaš družbenega klišeja, na katerega bi se lahko oprijel, te lahko čaka zelo osamljena izkušnja. Ponovno imamo vse poznane indikatorje klasične romantične komedije – uporabljeni so še flashbacki – a film vseeno uspe navdihniti.

They Came Together (2014)

22

Na mnogo načinov je They Came Together v resnici anti romantična komedija. Filmski otrok režiserja Davida Waina in scenarista Michaela Showalterja je film satira na generične vloge in zgodbe, ki jih ponavadi v svojih predstavah ponujata prav Paul Rudd in Amy Poehler. Igralca nista bila izbrana naključno. Film se namerno šali iz nemogočih scenarijev, ki krasijo romantične komedije. Gre preko črte absurdnosti z namenom in v tem je uspešen. Rudd in Poehler se ujameta odlično, celo s temi romantičnimi stvarmi med scenami Michaela Shannona, ki vihti samurajski meč, ali prizori Jasona Mantzoukasa, ki pade z okenske police. Zasedba je morilska vrsta komičnih talentov (Bill Hader, Michael Ian Black, Cobie Smulders, Melanie Lynskey itd.) In film nenehno preseneča na edinstven, smešen način.

Obvious Child (2014)

23

Pretresljivo oglaševanje izpred let, ki je film Obvious Child imenovalo za “the feel-good abortion comedy of the year”, je verjetno spodkopalo njegov vpliv, ki bi ga moral imeti, če bi bil predstavljen kot klasična romantična komedija, saj ni nič drugega kot samo to. To je komično tkivo, kako lahko odkritost in odpuščanje samemu sebi vodi do osebnostnega razodetja in potecialno do ljubezni življenja. Razgovori o splavu so pomembni in so sestavni del nekaj ženskih likov v filmu. Rom-com režiserke Gillian Robespierre bolj kot ne govori o tem, kako umazan postane svet, ko odrastemo. Da, imamo šale o penisih in iztrebkih, a dejansko prinašajo nekakšno nezrelo pomiritev situacije. Situacija pa postane drastična za Donno Stern (Jenny Slate), ko tehta o ideji o splavu, zaradi česar mora na novo oceniti resničnost življenja.

Top Five (2014)

24

Top Five je pepelkina zgodba, povedana s stališča princa – če bi bil princ opolzek stand up komik (Chris Rock), ki skuša postati resen filmski igralec, in pepelka novinarka (Rosario Dawson), ki ji razlaga neprimerne zgodbice. Kot je tista o promotorju razstave v Houstonu (smešni in pokvarjeni, Cedric the Entertainer), ki uporablja slavo, da bi prikril svoje spolne sleparije. Rockov film, ki ga je napisal in režiral, je duhovit, poln igralskih presenečenj in resnic o zmenkarijah, vendar se prav tako presnetljivo strinja s filmi Richarda Linklaterja (Before Sunrise). »Walk and talk« vrste pripoved o razmerjih ima z omenjenimi več povezav, kot bi si lahko mislili. Lahko bi rekli, da gre za Linklaterjev film s straniščnim humorjem.

Sing Street (2016)

25

Če iščete čisti »feel good« film, ne morete zgrešiti s Sing Streetom. Ta muzikal, ki je v resnici zgodba o odraščanju, postavljena v 80. leta prejšnjega stoletja, je nastal izpod režiserskih rok Johna Carneyja (Once in Begin Again). Sledimo irskemu mlademu fantiču, ki ustanovi bend, da bi naredil vtis na dekle. V pisanju svojega originalnega muzikala, pokrivajo fantje različne trende desetletja – tu so pesmi, ki zvenijo kot Duran Duran, in pesmi, ki zvenijo kot The Cure. V srcu je to zgodba o mladi ljubezni in odkrivanju, kdo ste, ne da bi se izognili hudi resničnosti težkega življenja. Pesmi so resnično odlične, performansi so nadpovprečni (še posebej novinka Lucy Boynton), konec pa je že kar revolveraški. Nemogoče je gledati ta film in se ne smejati.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook