all-the-money-in-the-world

All the Money in the World (2017)

Najnovejši film Ridleyja Scotta govori o tem, kako so v sedemdesetih ugrabili vnuka naftnega magnata Johna Paula Gettyja. Italijanski kriminalci so si meli roke, a niso računali z možnostjo, da milijarder ne bo pristal na 17 milijonov dolarjev odkupnine.

Ko so kalabrijski kriminalci leta 1973 na ulicah Rima ugrabili veliko ribo, vnuka enega prvih milijarderjev na svetu, so se jim zasvetile oči. Sicer ne najbolj spretni ugrabitelji so upravičeno pričakovali izplen kariere. Mesec ali dva igranja varuške na italijanskem podeželju bi jim naneslo ogromne denarce. Finta je bila v tem, da je bilo 17 milijonov zanje velik denar, za Johna Paula Gettyja pa bi moral biti to le drobiž. Tako rekoč mesečne obresti.

ves-denar-sveta-fotografija-2

A izkaže se, da na drugi strani pogajalske mize ni navaden bogataš in še manj zaskrbljeni dedek. Namesto sentimentalnosti jih je pričakala Gettyjeva zloglasna skopušnost – človek enostavno ni bil pripravljen plačati niti centa. S pojasnilom, češ da bi s tem ogrozil varnost preostalih 14 vnukov. Z drugimi besedami: pogajal se je, a pogajal se je tako, kot da bi šlo za kakšen predmet ali umetnino. Mafijci seveda niso takoj dojeli, da se pogajajo s človekom, ki mu je več do stvari in denarja kot do lastnega mesa in krvi. S človekom, ki je komajda trznil, ko je po pošti priporočeno prišel uhelj njegovega šestnajstletnega vnuka.

ves-denar-sveta-fotografija-16

Scenarij Davida Scarpe, ki se opira na resnične dogodke, se zaradi neverjetnih okoliščin mestoma bere kot kakšno nenapisano poglavje iz Štefančičeve Črne knjige kapitalizma. Staremu stiskaču recimo ni dovolj, da se prvotna zahteva zniža na par milijončkov, odloči se, da bo plačal le toliko, za kolikor lahko uveljavlja davčno olajšavo. Preostanek pa nato enostavno posodi po družinski obrestni meri vnukovemu očetu, svojemu zapitemu in zadrogiranemu sinu. Sliši se kruto in moteno (in tudi je), a bolj kot tak se Scottov celovečerec prodaja kot prispodoba neoliberalnega egoizma. Ves denar sveta je jasen v sporočilu, da najbogatejši človek na svetu ne more biti navadnež z navadnimi vrednotami, obenem pa tudi v tem, da je pohlep inherentno svojevrstno prekletstvo.

Getty je arhetip preračunljive in brezvestne kapitalistične logike, cinični tajkun po vzoru Braddocka Washingtona, velekapitalista iz Fitzgeraldove klasike Diamant, velik kot hotel Ritz. Torej nekdo s tolikšnim premoženjem, da ga stežka prešteješ. Na vprašanje, koliko bi bilo potrebno, da bi se finančno počutil dovolj varnega in plačal odkupnino, Getty odgovori enostavno – več. In več nikoli ni dovolj. Da, če je bil Bakerjev Projekt Florida (2017) vpogled v to, kaj mora in je pripravljen za svojo družino storiti najnižji razred, potem Ves denar sveta spregovori o tem, česa je bil za tisto več zmožen nekdaj najbogatejši posameznik.

ves-denar-sveta-fotografija-12

A kaj pomaga zgodba bestsellerja, ko pa veliki Ridley Scott snema samo še dobre filme in nič več odličnih. Sicer s kadri klasik in fotografijo prekaljenega cineasta, a hkrati v izvedbi boleče metodično in suhoparno. Ne pomagata pozabljiva igra Marka Wahlberga in nadležen naglas Michelle Williams, ki si ju bomo bržkone bolj zapomnili zaradi polemike o neenakopravnem plačilu kot po njunih performansih. Ne pomaga jima okoliščina, da je v vlogi Gettyja več kot prepričljiv 88-letni Kanadčan Christopher Plummer, ki je ob pomoči montažne čarovnije in poliranja v postprodukciji zgolj v šestih tednih nadomestil odstavljenega Kevina Spaceyja. Ves denar sveta je pač takšne vrste film, o katerem je post festum zanimivo razmišljati, gledati ga malo manj.

Vtis: 

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *