on_the_milky_road_ver2_xlg

On the Milky Road (2016)

Emir Kusturica svojo prismuknjeno, a ljubeče zmešano vizijo odpre z opominom, da film temelji na treh resničnih zgodbah in mnogih fantazijah. In svetovno priznani režiser zares živi v fantaziji, kar pa ni nujno slabo. Njegove stvaritve so originalne, navdihnjene, ne vse odlične, a vedno posebne. Ob prvem filmu po skorajda desetletju pa je lahko veliki režiser končno uresničnil svojo veliko željo. Vedno je hotel spoznati očarljivo Monico Bellucci. Stvari je vzel v svoje roke; spisal je scenarij, jo privabil z glavno vlogo in nato še sam skočil pred kamero. Pretkano, ni kaj.

Režiserji z močnim stilnim nazorom so z gledalci pogosto vpleteni v “love it or hate it” razmerje, kar ne pomeni nič drugega kot to, da njegovi oboževalci vedo, kaj pričakovati, ostali pa se bodo stežka navadili na videno. Ampak nekje je treba začeti.  On the Milky Road je čudovito posnet film z osupljivo kinematografijo (Martin Sec in Goran Volarević) in prelepimi kadri, ki na neki točki celo preidejo v nadrealizem in računalniško generirane podobe. In upoštevajoč zgodbo, to niti ni tako presenetljivo. Kombinacija krute realnosti in surealističnega pobega v domišljijo ni neka nova ideja, je pa zato še vedno prepričljiva. Vsaj do neke mere.

Vaški mlekar Kosta s svojo mulo vsak dan prečka bojno črto, da bi vojakom prinesel sveže mleko. Pomladanski vojni čas je in krogle švigajo sem ter tja. Nikoli pa ne zadenejo Koste, prikupnega vaškega norčka, ki zabava s svojo naivnostjo in iskrenostjo. Zaljubi se v privlačno Mileno in zdi se, da je rojen pod srečno zvezdo. Skrivnostna Italijanka mu obrne življenje na glavo. Tako kot tudi ostalim prebivalcem majhne vasice, ki se bori za preživetje sredi vojnega območja. Tako se začne njuna zgodba o strastni, prepovedani ljubezni, ki ju posrka v vrtinec fantastičnih, a nevarnih avantur.

onthemilkyroad_01_0

Portret režiserja

Emir Kusturica (1954), v Sarajevu rojeni srbski režiser, scenarist in igralec, danes bržkone slovi prav toliko po svojih politično kontroverznih izjavah kot po prestižnih lovorikah z največjih filmskih festivalov ter renomeju enega najbolj inovativnih cineastov svoje generacije. Že na začetku filmske kariere je v 80. letih ustvaril nekaj najbolj ikoničnih, danes že kultnih del kinematografije bivše Jugoslavije, kot so Se spominjaš Dolly Bell? (Sjećaš li se Dolly Bell?, 1981), Oče na službenem potovanju (Otac na službenom putu, 1985) in Dom za obešanje (Dom za vešanje, 1988).

Kusturica je filmsko režijo doštudiral leta 1978 na praški filmski akademiji FAMU. Nagrade je prejemal že za študijske kratkometražce, denimo Guernico (1978), najboljši film na Festivalu študentskega filma v Karlovih Varih. Po študiju je v Sarajevu sprva snemal televizijske filme, leta 1981 pa posnel svoj celovečerni režijski prvenec Se spominjaš Dolly Bell?, ki mu je prinesel zlatega leva za najboljši prvenec na beneškem festivalu. Za drugi celovečerni film Oče na službenem potovanju je leta 1985 prejel zlato palmo in nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI v Cannesu ter nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Dom za obešanje mu je leta 1989 v Cannesu prinesel še nagrado za najboljšo režijo.

Prvi Kusturičev film v angleškem jeziku, halucinantni Arizonski sen (Arizona Dream, 1993) z Johnnyjem Deppom, Faye Dunaway, Lili Taylor in Jerryjem Lewisom v glavnih vlogah, pa srebrnega medveda na Berlinalu. Drugo zlato palmo je s canskega festivala odnesla nadrealistična balkanska vojna drama Podzemlje (Underground, 1995). Beneškega srebrnega leva za najboljšo režijo pa bučna farsa o romskem zaselku na bregu Donave Črna mačka, beli mačkon (Crna mačka, beli mačor, 1998). V Cannesu, kjer je Kusturica leta 2005 predsedoval tudi glavni žiriji, so bili premierno prikazani še Življenje je čudež (Život je čudo, 2004), Obljuba (Zavet, 2007) in dokumentarec o legendarnem argentinskem nogometašu Maradona (Maradona by Kusturica, 2008). Po filmu Dom za obešanje sta z Nelejem Karajlićem, sočlanom skupine The No Smoking Orchestra (bivše Zabranjeno pušenje), leta 2007 priredila punk opero Time of the Gypsies, ki je bila premierno uprizorjena v pariški operi Bastille. Filme Emirja Kusturice, ki povečini pripadajo magičnemu realizmu, zaznamujejo delo z naturščiki, množični prizori in odsotnost bližnjih planov, zvočno in vizualno izobilje, prepletanje fantazije in stvarnosti ter ljubezenske in vojne tematike, pa nepogrešljiva ciganska godba in anarhičen črni humor.  [Vir: Kinodvor]

maxresdefault

Kusturica tokrat idejo kvalitetnega scenarija obrne na glavo, saj film deluje ravno takrat, ko je dogajanje najbolj kaotično, nesmiselno in raztreseno. Bolj je odštekano, bolj se zabavamo. Odbiti prizori kokoši, ki skače pred ogledalom, kruljenje pujsev, zvok izstreljenih nabojev, kroženje helikopterjev in Kusturica na muli s kontejnerji mleka. Njegov predmet poželenja, italijansko-srbska prebežnica samo še utrditi ta magični realizem, ki pa tokrat skoči že v prostor pretirane zlaganosti. Lepo je predstavljena animalistična narava ljudi in z njo grozote vojne, ki vaščane pripeljejo do brezskrbno uživaškega pijačevanja in uživanja vsakega dneva, kot da je njihov zadnji. Vizualnih namigov je dovolj; v prizorih banje, polne krvi, in belih, nedolžnih gosi, ki skočijo vanjo, lahko tako cenimo samo neposredno ogabnost in hkrati njen prenesen, simboličen pomen. Težava nastopi pri pripovedovanju zgodbe, ki je kot kokoš brez glave. Nekaj čas še frči po dvorišču, a nato nenadoma obstane nepremična.

getimageimage-id-3808_113094

Zadnjih petinštirideset minut filma je odličnih za težave z nespečnostjo. Pobeg Koste (Kusturica) in neveste (Bellucci) v divjino, kjer skušata ostati korak pred komandosi, ki ju zasledujejo, je pač korak predaleč. Pobeg je seveda mogoč le z izstopom v nadrealizem, kar še vedno zdrži v okviru rdeče niti filma, a to je bržkone že priseljeno iskanje smisla v nesmislu.

Ne gre spregledati zabavnega tona filma, predvsem v prvi polovici, kjer so glasba, ritem in brezkompromisna tranzicija iz grdega v lepo, iz komičnega v tragično in iz realizma v surealizem uigrani kot popolno uglašen orkester. Nato pa pride na vrsto baritonski solistični vložek in vse se konča klavrno. Dogajanje se upočasni, pripovedovanje postane površinsko, subitlna sporočila se porazgubijo in tisti zabavljaški učinek zbledi.

Vtis:

IMDb

Jerman

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook