three-billboards

Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (2017)

Film Trije plakati pred mestom bi bil lahko nadaljevanje kultnega Farga bratov Coen, tako izvrstno namreč znotraj kriminalne drame uporablja črni humor in izvirne zasuke.

Iztočnica treh izzivajočih plakatov prvega favorita za letošnjega glavnega oskarja je tako posrečena, da nima težav s prestopanjem okvirov velikega platna. Kinodvorovci so tri krvavo rdeče kanvase z velikim zapisom v črnem postavili ob postajo pri Dolgem mostu, kar je v času obilnega sneženja mimoidoče zbodlo še bolj, kot bi jih sicer. Podobno skuša v misurijskem Ebbingu doseči jezna in delno resignirana Mildred Hayes, mama posiljene, ubite in zažgane najstnice Angele.

Izvrstna Frances McDormand v vlogi žalujoče, razočarane, a tudi pogumne in odločne ženske srednjega, delavskega razreda želi vedeti, zakaj sedem mesecev po tragičnem dogodku policisti še nimajo sledi, in pri tem niti malo ne varčuje z jedkostjo sporočila: Posiljena in umorjenaIn še vedno nobene aretacijeKako to, šerif Willoughby?. Kljub temu da lokalna cesta izmišljenega mesteca niti približno nima tolikšnega prometa kot tista ob končni postaji šestice, šahovska poteza zbode (kaj zbode, zabode) in zdrami mesto – duhovnika, zobozdravnika in še koga.

trije-plakati-pred-mestom_02

Retrospektivni prizori sicer navržejo nekatere podrobnosti gnusnega zločina in dogajanja pred tem, a iskanje krivca nikoli zares ni v prvem planu, temveč namesto tega britansko-irskega režiserja McDonagha (Morilca na kolektivcaSedem psihopatov in šitzu), ki se je podpisal tudi pod scenarij, zanimajo čedalje bolj napeti odnosi iz prizora v prizor vse bolj zanimive osrednje trojice. Šerif v izvedbi Woodyja Harrelsona namreč še zdaleč ni malomeščanski avtoritativnež, kot smo jih vajeni, njegov pomočnik Jason Dixon (poklon Samu Rockwellu) pa je resda kratke pameti, a hkrati vendarle ni stereotipni južnjaški rasist, kot se sprva zdi.

Na politično korektnost lahko sicer pozabite, na ameriškem jugu pač nima mesta. Film tako ali tako daje jasno vedeti, da so dejanja vredna veliko več kot besede in da imajo prebivalci zanje precej trdo kožo. Pritlikavec, debeluhar, mali mehiški dostavljalec in raznorazni jezikovni rasizmi so na meniju od jutra do večera, kot priloga pa obvezne sočne kletvice. Ob zajtrku je tako iz ust Mildredinega sina slišati – »stara pizda si«, ta pa mu na to odvrne »nisem stara«. Podobno domiselni retorični vulgarizmi in črni humor se elegantno prelivajo v dramski okvir, ki mu slikovita fotografija (Ben Davis) prelepe Severne Karoline in glasba (Carter Burwell) s pridihom Divjega zahoda dajeta pečat poetičnosti.

trije-plakati-pred-mestom_10

Poetičnost in lepota pa sta na ravni zgodbe, ki v osnovi ponuja premislek o krivdi in odgovornosti ter maščevanju in odpuščanju, predvsem v finih podrobnostih. Da, Trije plakati se lahko berejo kot vestern s kavbojskim likom, (khm) žensko, ki napove vojno lokalni policiji. A berejo se tudi skozi prizmo subtilnih, čudovitih detajlov, ki spregovorijo širše o dveh Amerikah, bodisi na ravni rase, spola ali gmotnega položaja.

Dobitnik nagrade občinstva v Torontu, zlatega globusa za najboljši dramski film in sedemkratni oskarjevski nominiranec namreč hitro preraste okvire malega mesteca, kar se odraža v vseh elementih filma. Pronicljivi prerez družbe se v temelju ne prevprašuje le o različnih oblikah neenakosti in krivic (rasist ima mamo, revščina ima očeta, vojne delajo pošasti, moški ženskam modrice), ampak tudi o upanju, pomembnosti dobrih dejanj in izjemni upornosti duha.

trije-plakati-pred-mestom_03

Je lahko tako mračen in hkrati nežen film, ki se dotika tako različnih in pomembnih tem, žanrsko sploh kaj drugega kot pikra tragikomedija? Težko, kot si je težko v vlogi Mildred Hayes zamisliti koga drugega kot McDormandovo. In kako drugače in bolj primerno povzeti središčno misel, če ne prav s prizorom, v katerem se junakinja v simbolnem modrem kombinezonu nihilistično, a z nasmehom na obrazu sprašuje o tem, kako je ob tako lepih stvareh v svetu lahko tudi toliko grdega.

»Ja, še vedno ni aretacij. Kako to, se sprašujem. Ker ni boga, ker je ves svet prazen in ni važno, kaj počnemo drug drugemu? Upam, da ne.«

Vtis:

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

5 comments on “Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (2017)

  1. Izjemen film, ampak prvi favorit za glavno nagrado pa vendarle ni, to sta Lady Bird (upam) in Shape of Water (ki po mojem ne seže do kolen obema)

  2. Meni je tudi Lady Bird zelo dogajal, sem pa pri “napovedi” upošteval bafte in zlate globuse, čeprav priznam, so mi Plakati bolj pri srcu. :) Saoirse ima nesrečo, ker ji nasproti stoji McDormandova.
    Shape of Water na nek način pove zelo veliko o izboru oskarjev, jaz jih gledam le še iz firbca. Bi izpostavil tudi Call Me by Your Name, resnično čudovit film, ki se mi je po ogledu močno usidral v misli (prizor z očetom!). Timothée Chalamet in Armie Hammer sta odlična.

  3. Res je, tudi sam sem Tri plakate doživel kot neuradno nadaljevanje Farga. Dodatno gre še za eno (bodočih) modernih klasik; samo spomnite se, kako spretno so oglaševalci uporabili idejo o treh plakatih in kako značilen je lik Frances McDormands, izžete ženske srednjih let z ruto na glavi.
    Kar se tiče oskarjev, pa takole. Resnično upam, da za najboljši film okronajo Tri plakate, imam pa glede tega svojo teorijo. Oblika vode, ki se mi ni preveč dopadla, zna del Toru prinesti nagrado za režijo, po drugi strani pa se Trem plakatom nikakor ne bi smel izmuzniti kipec za najboljši originalni scenarij. Ostane torej še stopnička za zmagovalce. Bojim se, da bo Akademija napravila kompromis in oskarja podarila sicer več kot solidnemu Lady Bird. Pomembno vlogo utegnejo odigrati še aktualne hollywoodske afere in zloraba žensk v filmski industriji, za kar ima Gerwigova ‒ v ne dvomim da že pripravljenem govoru ‒ gotovo svojsko rešitev …

  4. Je na nek način kar scary, da razmišljaš še kako prav, ko govoriš o kupčkanju Akademije, se pa strinjam, da ima film prave elemente, da postane klasika. Ob drugem ogledu sem morda užival še bolj kot v prvem. Sploh igralski trio je neverjeten in nekateri prizori so enostavno užitek na replay. :)

Comments are closed.